»Skoraj vse obstoječe uradne strategije govorijo zgolj o tem, da moramo narediti ekonomijo bolj zeleno, vendar se nihče ne ukvarja z obsegom proizvodnje – da imamo vsako leto rast porabe materialov in energije. Moja naloga je iskanje scenarijev, kako bi lahko ob manjši porabi ljudje še vedno dostojno živeli,« razlaga Slameršak, ki je v Ljubljani zaključil študij meteorologije z geofiziko, od tam ga je pot vodila na študij klimatskega modeliranja na Nizozemsko, preko Nemčije in dela na inštitutu za biogeokemijo do Barcelone. Zanima ga predvsem predvidevanje družbenih posledic in strategij za prilagajanje na podnebne spremembe.
Pravite, da je vsak način proizvodnje energije sporen za okolje.
Ni načina, ki ne bi imel nobenih učinkov na okolje. Na družbeni ravni je treba sprejeti konsenz o pridobivanju energije – kakšne tehnologije bomo uporabljali in koliko energije potrebujemo. Brez opustitve fosilnih virov energije (kurjenje premoga, olja in plina) se ne da omejiti podnebnih sprememb. Če hočemo zaščititi metulje, ptiče, ribe ..., jih ne bomo z zagovarjanjem nadaljnje uporabe premoga, ker bodo izumrli zaradi dviga temperatur. Podnebne spremembe so ena največjih groženj biodiverziteti, pri čemer ne vidim možnosti, da bi se lahko izognili prehodu na sončno, hidro in vetrno energijo. Osebno se mi ne zdi nujno, da je treba vse reke pregraditi, saj imamo v Sloveniji večino hidropotenciala že izkoriščenega. Glede na to, da smo kot članica Evropske unije zavezani k spoštovanju Pariškega podnebnega sporazuma, bomo morali najti način, kako prenehati kuriti premog in preostala fosilna goriva. Fotovoltaika je z našega lokalnega vidika relativno nesporna, čeprav zanjo potrebujemo vire, ki jih pridobivajo z izkoriščanjem delavcev v Boliviji in Kongu, s tem so povezani tudi vojni konflikti. Prenehati bo treba s propagando o zeleni energiji in sprejeti dejstvo, da nobena energija ni povsem zelena. Popolnih rešitev ni.
Se pri nas na področju zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida dela dovolj? Se naredi dovolj na evropski ravni?
Če pogledamo kazalnike uspešnega zmanjševanja toplogrednih plinov in jih primerjamo s priporočilom znanstvenikov, je jasno, da smo daleč od tega. Še več, v zadnjih dveh letih v Sloveniji emisije naraščajo. Radikalno bi morali zmanjševati toplogredne pline, pri nas pa je ravno nasprotno.
Nismo več zelena destinacija Evrope, naš svež zrak je samo še mit?
To je pač marketing. Če ljudem govoriš, da smo zeleni in čisti, se bomo bolje počutili. Treba je pogledati objektivne meritve. Te za Slovenijo kažejo, da je že desetega maja izkoristila vse naravne vire, ki jih ima na voljo, če bi hoteli živeti sonaravno.
Slovenija se nadpovprečno segreva: od predindustrijske revolucije se je pri nas temperatura dvignila za dve in pol, v svetu pa za eno stopinjo. Vzrok je v lokalnih klimatoloških značilnostih, zaradi česar smo podnebnim spremembam nadpovprečno izpostavljeni. Vseh pet najtoplejših poletij se je zvrstilo v zadnjih petnajstih letih.
Kaj lahko pričakujemo? Še več poletnih neurij, naraščanje potokov, ki doslej nikoli niso poplavljali ...
Opažamo, da je vedno več temperaturnih in padavinskih ekstremov. To je del podnebnih sprememb, ki smo jim priča že danes. Pri govorjenju o podnebnih spremembah je največji problem, da ljudje menijo, da je o tem pač treba govoriti zaradi prihodnosti – to je res, ampak s tem problemom že živimo, imamo ga zdaj. Največ, kar lahko počnemo, je, da omejimo obseg škode. Če ljudje mislijo, da se bo nadaljevalo v dosedanjem tempu, se motijo. Stvari lahko postanejo bistveno hujše: število vročinskih valov se lahko zelo poveča. Včasih smo jih kakšno leto imeli morda tri, sicer pa povprečno enega na poletje, do sredine stoletja pa jih lahko pričakujemo celo pet ali šest! To pomeni, da bo med junijem in avgustom lahko od šest do sedem tednov z bistveno nadpovprečno vročino. Lahko se zgodi, da bo pol poletja zaznamovanega z vročinskimi valovi, medtem ko smo jih sedaj imeli en, dva, največ tri tedne.
Lahko vam ponudim še svež podatek, da je bil letošnji julij na svetovni ravni najtoplejši mesec v zgodovini. Ekstremi se bodo gotovo nadaljevali.
Tudi suše bodo zato vedno pogostejši pojav.
Čeprav smo pri nas deležni nadpovprečnega deževja, to ni prerazporejeno čez celo leto. Tako imamo en teden poplave, drug teden vročinski val, kar za pridelke gotovo ni dobro.
Vsako leto se ob tem sramežljivo dotaknemo teme o spremembi posevkov na naših poljih.
V določeni meri se na tak način že lahko prilagodimo, vendar pri ekstremnih dogodkih, kot so poplave, sprememba posevkov ne bo pomagala kaj dosti. Kljub temu verjetno čez 40 let ne bomo pridelovali enakih poljščin kot sedaj.
Če bi bili okoljski minister, kateri bi bili vaši trije takojšnji ukrepi?
Na prvo mesto bi uvrstil časovnico opuščanja fosilnih goriv: določil bi okviren datum zapiranja termoelektrarn, predvsem TEŠ, to bi bilo smiselno zapreti do leta 2030. Španija je nedavno sprejela zakon, po katerem bodo opustili rabo premoga v termoelektrarnah do leta 2029. Hkrati bi morali sprejeti strateški načrt nadomeščanja fosilnih goriv, pospešeno graditi elektrarne na sončno energijo in vetrne na manj spornih območjih. K temu bi morali pridati še prilagoditvene ukrepe za območja, odvisna od proizvodnje premoga, kot je Šaleška dolina. Ljudje tam so zelo izpostavljeni ekonomskim tveganjem, saj se bosta morala TEŠ in rudnik zaradi pomanjkanja rude zapreti do leta 2050.
Na drugem nivoju je treba sprejeti zeleno davčno reformo z znižanjem davka na delo. V primerjavi z večino evropskih držav ta pri nas sicer ni bistveno višji, vendar trenutna obdavčitev vse udari približno enako, zato poglablja družbeno neenakost. Smiselno bi bilo, da se davek za nižje dohodke zmanjša in da se obdavči gospodinjstva glede na to, koliko umazane energije porabijo. Tako bi ljudem dali možnost, da prilagodijo svoj način življenja na bolj trajnostne rešitve – da sredstva vložijo v energetsko obnovo stavb, na primer. Raziskave kažejo, da najbolj onesnažujejo ljudje, ki živijo na veliki nogi, imajo več vikendov, jahte ...
Tretji ukrep pa bi bil sprejetje moratorija na vse investicijske projekte, ki podaljšujejo našo odvisnost od fosilnih goriv. Če je treba radikalno zmanjšati emisije, da bi se izognili podnebnim spremembam, je najbolj nesmiselno širiti avtoceste in letališča. Ekonomsko nesmiselno je odpreti novo letalsko stezo, za katero veš, da jo boš zaradi zasledovanja podnebnih ciljev po letu 2030 moral zapreti.
Več v reviji Zarja/Jana, št. 33, 13. 8. 2019
