Na kolo za zdravo telo, za dušo pa pogovor!

Včasih imam dobro zgodbo pred nosom, pa je nekako ne vidim, ker je preblizu. Današnja zgodba je že taka. Zgodilo se je, da mi je že dogovorjen intervju padel v vodo. Na jutranji telovadbi sem malce potarnala, da moram spet v lov na temo. Pa mi je dala moja sotelovadka namig, naj zapišem kaj o Marjanu Trobcu, jako zanimivem 81-letniku, ki je aktiven na mnogih področjih, pod vodo in nad njo. Bil je ali je še strasten podvodni fotograf, fotografira tudi na suhem (zdaj kar s telefonom), pri 60 letih je začel plezati, to, da vsak dan kolesari in hodi, je pa tako ali tako samoumevno. Na športnih aktivnostih po suhem ga spremlja žena Maruška, s katero sta v zakonu že 54 let. In nič si ne gresta na živce, rada sta skupaj! No, to pa že diši skoraj po čudežu …

Tekst: ALENKA CEVC, foto: MATEJA J. POTOČNIK

Maruška je tudi članica naše telovadne skupine, in ko sem jo prosila, naj pri svojem možu malce lobira, da bo pristal na pogovor, mi je pomoč obljubila. »Mislim, da bo za to, veš, moj Marjan je tako fajn človek, res je krasen!« je bil stavek, ki me je skorajda sezul. Izrečen je bil s takim spoštovanjem in ljubeznijo, da sem takoj vedela, da to ne bo zgodba samo o Marjanu. Kajti zgodbe o Marjanu ne more biti brez njegove Maruške. In imela sem prav. To je par, ki miga in telovadi skupaj skozi življenje že več kot pol stoletja. Z vzponi in padci, da ne bo pomote. Ti življenjski vzponi in padci so ju izmodrili in oba v en glas pravita, da zdaj se imata pa res fajn. Marušinih 77 in Marjanovih 81 let pa so v njunem primeru res samo cifre in nič drugega.

Miganje je njun način življenja. Marjan in Maruša (tudi na to ime se odzove) živita v Grosuplju, prihajata pa iz Kranja –Marjan, medtem ko je Maruša ljubljanska srajca, čista Rožnodolka. Marjan je bil v aktivni dobi komercialist, Maruša pa se je izučila za poklic, ki danes ne obstaja več, končala je šolo za radiomehanike. Tega poklica sicer ni opravljala (ni popravljala radiev), se pa huduje nad današnjim šolskim sistemom, ki da ne izobražuje več za poklice, ki so še kako potrebni ljudem. »Kje so danes kleparji, orodjarji, tesarji? Vse to ljudje potrebujemo, iščeš pa jih lahko z lučjo pri belem dnevu.« Spoznala sta se na nekem seminarju, oba iz Iskre, leta 1964, in ker je ljubezen bolezen, ki jo lahko pozdraviš samo tako, da si čim več z ljubljeno osebo, sta se 1965. poročila. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, ki se zdaj tudi že počasi »starata«, »midva pa čakava na pravnuke, saj so že tudi najini vnuki odrasli,« se hahljata.

Prosim ju, naj mi opišeta njun zdajšnji vsakdan. Vsakič, ko ju pogledam, ne morem verjeti, da pred menoj sedita, po vseh družbenih merilih, stara človeka! Kam, hudiča, skrijeta to svojo starost? Verjetno jo odpeljeta s kolesom in nekam odvržeta!

Zjutraj, ko vstaneta, Marjan najprej naredi nekaj potegov na svojih »fedrih«, Maruša pa odhiti na telovadbo, ki jo obiskuje šestkrat na teden. »Veste, če ima človek voljo, se lahko razmiga tudi v prostoru, kamor gre še cesar peš. Na školjki mimogrede narediš dve skleci, samo vodo moraš prej potegniti,« mi reče Marjan. Ne vem, ali misli resno ali se samo šali. Glede na njegov slog življenja si ga kar lahko predstavljam pri izvajanju »straniščnih sklec«. Torej, Maruša na telovadbo, Marjan pa v kolesarsko opremo in na kolo.

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10.9.2019