Igralka Ana Dolinar je na zadnjo julijsko, nevihtno noč tretjič postala mamica. »To je bil dogodek, ki bo za vedno ostal v srcih vse družine, saj se je rodil ob prisotnosti obeh sester, Ronje in Nane Ame, očeta, babice in doule. Tisto noč se je rodil moj sin, pa tudi nova ženska,« je zapisala na Instagramu. Priljubljena igralka je namreč že od nekdaj čutila, da se optimalen porod lahko zgodi v varnem zavetju doma ob prisotnosti najbližjih in strokovnjakov, ki jim zaupa. Ob dejstvu seveda, da je mati vseskozi zdrava in nosečnost poteka brez zapletov. Pri prvem porodu še ni bila dovolj močna za to izkušnjo, tokrat pa jo je življenje opolnomočilo za eno najpomembnejših odločitev in ji namenilo najlepše darilo.
Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič
S fotografom sva jo obiskala na sončen dan v pravljični hiški na obrobju Ljubljane, kjer sta z možem za svojo družinico našla dom v objemu narave. Medtem ko sta bili hčerki v šoli in Sebastjan v službi, sta se z malim Lunom crkljala in uživala še zadnje tople poletne žarke. »Že pred rojstvom prve hčerke Ronje pred sedmimi leti sem si želela nemedikaliziran porod brez zunanjih posegov. Ampak takrat nisem imela dovolj samozaupanja, da bi si to upala povedati naglas,« je žarečih oči in z izjemno toplino v glasu začela svojo pripoved, ko je v naročju ljubkovala sinka. »Takrat sem potem izbrala možnost, ki je bila še najbliže temu, kar sem želela – svojo babico in sobo v porodnišnici, da je bil Sebastjan lahko ves čas ob meni. Ni bil travmatičen porod, ni pa bilo vse tako, kot sem si želela. Vsak poseg podre ravnovesje hormonov, ki se sprožajo med porodom – to je kot neki učinek domin: porodnišnice, ki niso nič drugačne od bolnic, tuji ljudje, vprašanja, vprašalniki, na katera moramo odgovarjati in jih izpolnjevati, močne luči, pomanjkanje zasebnosti, rutinski posegi, premalo vzpodbude in zaupanja v žensko, da lahko in zna roditi sama ..., vse to moti naraven fiziološki proces, kar porod nedvomno je.«
Ne zavedamo se svoje moči. Ko je zanosila z Lunom, je bila to že njena tretja nosečnost. Olivijo je malo več kot leto dni po tem, ko je rodila Ronjo, izgubila v devetnajstem tednu nosečnosti. V tem obdobju sta s Sebastjanom toliko bolj začutila, da je morda pravi čas, da posvojita otročka. To željo je namreč Ana pestovala v sebi, odkar je delala v misijonu v Angoli in še preden je spoznala moža. Tako se je Ronji pridružila Nana, ki sta jo posvojila iz Gane. Zdaj pa sta dekleti dobili bratca. »V zadnji nosečnosti sem imela veliko več strahov, šele ko pomislim nazaj, se mi zdi, da je bilo to povezano z izgubo drugega otroka. Med prvo nosečnostjo sem bila veliko bolj sproščena, nisem se spraševala, kaj vse gre lahko narobe. Tokrat pa sem se veliko bolj oborožila z vsemi potrebnimi znanji. Večini žensk, ki se odloči roditi doma, so znana vsa tveganja, pa tudi prednosti takega poroda. Močno verjamem, da je dom za žensko najvarnejši prostor poroda. Zato sem zbrala okoli sebe ljudi, ki so me podprli, mi zaupali in ob katerih so bile moje odločitve slišane, so me spoštovali in zaradi katerih je bilo vzdušje sproščeno. Premalo žensk se zaveda, da je porod za nas darilo in privilegij, ne pa strašljiva, boleča izkušnja, ki jo je treba prenesti. Porod je tvoja priložnost, da se spomniš moči, ki jo imaš kot ženska.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24.9.2019
