Svojevrsten pokazatelj je bil že najin prvi zmenek. Joj, sem zamočil, pozabil sem, da ima babi rojstnodnevni žur, se je opravičeval. Se lahko zmeniva kdaj drugič? Prednost je namreč imela babi.
Martin je zdaj v tretjem letniku režije na AGRFT, nagrajeni film pa je bil njegovo zaključno delo v drugem letniku. Pripoveduje Alzheimer cafe (tako se namreč imenujejo srečanja strokovnjakov, bolnikov z demenco in svojcev, ki jih organizira Spominčica) o demenci, sem vprašala, preden sem videla film. Ne, ne gre samo za to, pravi Martin.
Zgodba brez preteklosti. Martin noče povedati, v katerem ljubljanskem domu se odvija zgodba, ni pomembno, pravi. Dom je poznal, ker je Ivana in Jožico večkrat obiskal, okolje se mu je zdelo čedalje bolj fascinantno. Zakaj? »Zanimali so me staranje, ljubezen v kasnejših letih in vse lepo, pa tudi grdo, kar se ob tem dogaja. Domovi postajajo znani iz nekih šokantnih medijskih poročanj, jaz pa vidim, da je dom zanju optimalen,« pravi. Oba glavna junaka 18-minutnega dokumentarca sta na vozičku, oba potrebujeta 24-urno pozornost. Jožica še vstane in naredi nekaj korakov, Ivana morajo dvigniti iz postelje s posebnim dvigalom, da ga lahko položijo na voziček.
Sta se sama odločila, da gresta v dom? Na koncu ja, ni bilo druge izbire, pravi Martin. Niti na misel jima ni prišlo, da bi šel samo Ivan, Jožica pa bi ga obiskovala. Poznata se od njenega štirinajstega leta in nikoli se nista ločila. Martin je najprej film zastavil drugače, kot bolj splošno sliko o bivanju v domu, v katerem je bil nekaj časa tudi prostovoljec, a se je potem odločil, da se bo osredotočil na njuno ljubezensko zgodbo, ki je predstavljena brez preteklosti, nič torej ne izvemo, kako sta se spoznala, kaj sta v življenju počela, koliko otrok imata in ali vnuki hodijo redno na obisk. Kar izvemo, so utrinki iz njunega vsakdanjega življenja, ki povedo veliko, najbrž pa jih vsak gledalec vidi iz malce drugačnega zornega kota.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
