Ljudje

Pomemben je notranji mir

Alenka Sivka
11. 11. 2019, 22.00
Deli članek:

Kar nekaj časa sem jo nagovarjala k pogovoru. Prišla je skromno, a lepo oblečena, s sivimi, nepobarvanimi lasmi, prikupna, lepa, mirna. Pogovarjali sva se lepo, nežno, o pomembnih stvareh. V življenju je šla skozi marsikaj, tudi hudega. Zdaj se je njeno življenje malce umirilo – zaposlena je v Mestnem gledališču ljubljanskem, pravi, da je to njeno prvo stalno delo v življenju.

Mateja J.Potočnik
»Če bi se pobarvala, bi morda res bila videti malo mlajša, a moja koža bi bila še vedno enako zgubana." (smeh)

Nataša, v predstavi Ure, dnevi, čas igrate Virginio Wolf, angleško pisateljico, zagovornico emancipacije žensk, ki pa je zaradi zlorab v otroštvu, živčnih zlomov in depresij naredila okruten samomor z utopitvijo. Kako ste se pripravljali na vlogo?

Režiserka in dramaturginja sta nam dali prebrat knjigi Nore ženske in Ženske ikone 20. stoletja. Nekatere njihove usode so me kar pretresle. Npr. španska kraljica Ivana Blazna – kaj vse so delali s to vročekrvno Španko, a se ni pustila, bila je gajstna, zaprli so jo, mož jo je varal ... Bilo bi zanimivo pogledati, kaj je bila ta duša v prejšnjem utelešenju.

Je bilo dosti razhajanj pri pogledih na to, kako so ženske še danes izkoriščane in neenakopravne?

Spogledujem se z antropozofijo, vedo o človeku. Sem sodita tudi reinkarnacija in karma, zato usode ljudi gledam tudi s tega vidika. Nekaj je bilo ustvarjeno leta nazaj v tem življenju, nekaj iz prejšnjih življenj se kaže kot razlog, razmere sedaj … Zanimivo, kako se človek s to usodo znajde, katero novo usodo si pod vplivom stare ustavi. Ob branju knjige Nore ženske sem spoznala, kako so ljudje posebnim ženskam dali oznake, npr. Blazna. Svoboden človek ni priljubljen, če pa je svobodna ženska, je priljubljena še toliko manj. In močne ženske so bile dostikrat obsojane, obsojene, brez možnosti. A karmično so povezane s preteklimi življenji, ko so bile tudi moški. Človek se že pred rojstvom odloči, kaj bo dajal skozi. Odločitev, kako bo deloval, pa je svobodna. Določenim ženskam v preteklosti je moralo biti kar hudo. In nam je še danes. S pametnimi telefoni živimo v hektičnosti, ne zavedamo se sebe, izgubimo se v tem. Bombardirajo nas preko medijev, skozi hrano, oblačila, vodo … Hočejo nas narediti nezavedajoče, nesvobodne. Že ženske v naši civilizaciji so bile nesvobodne, v prejšnjih in v drugih pa še bolj. Zelo počasi se prebujamo.

V predstavi vidimo samo en dan v življenju treh žensk. Vse so osamljene, nerazumljene, hrepenijo po drugačnem življenju.

Ženske, njihove težave, situacije smo poskušale osvetliti z različnih zornih kotov. Virginia je imela srečo, da je imela ob sebi partnerja, ko je zbolela, in jo je ščitil. A bila je načeta, ni dobila prave terapije, zavedala se je, da gre v brezno. Umetniška duša težko životari, želi biti aktivna, ustvarjalna. Virginia je imela hude glavobole, večkrat je bila hospitalizirana, hitro se je utrudila, izčrpala. Umakniti se je morala – to so določili zdravnik, mož in sestra – v mir, a tam ni bilo intelektualnih debat, razglabljanj ... Pri šestih letih se je začela spolna zloraba v družini, to je potlačila, vzgojena je bila v strogem viktorijanskem duhu, hudo se je strla ob smrti mame in brata. Čistila se je skozi pisanje, a ni prišla do »razčiščenja« sama s sabo. Zanikala je sebe, bala se je smrti, se hkrati spogledovala z njo ... utopiti se, hm, hud samomor.

Kako so ženske upoštevane, spoštovane danes?

Naš svet je zelo materialističen. In ženskim lastnostim se ne daje veliko prostora. Več je vredno tisto, kar se izmeri, stehta, izračuna, kjer se vidi napredek, profit. Ženska ljubezen do otrok, intuicija, to v tem svetu ni dosti vredno. Uspešnost otroka pri nekem predmetu je več vredna kot empatija. Te vrline zanemarjamo. Tako kot so manj vredni učitelji v osnovnih šolah kot profesorji v srednjih, a prvi delajo z neoblikovanim materialom, morajo biti dosti subtilnejši. Na svet gledamo materialno, ne vidimo sil, ki oblikujejo otroka. Vidimo samo tisto, kar lahko izmerimo. Če bi podprli tudi dobre nematerialne stvari, bi bili boljša civilizacija. Zato cveti potrošništvo, povsod prežijo nate tisti, ki ti skušajo vzeti denar iz denarnice.

Več v reviji Zarja Jana št. 46, 12. 11. 2019