Vas je odziv na film presenetil? Negativne kritike so prevladovale ne samo v desničarskem tisku, temveč tudi v osrednjih medijih.
Nanje sploh ne želim odgovarjati. Preveč ponižujoče bi se mi zdelo spustiti na njihovo raven. Pa če jih je pri njihovih grdih besedah vodila lažnivost ali morda samo pomanjkanje življenjskih izkušenj. Sem resen človek, ki želim resno govoriti o tistih dnevih. In nimam več tako veliko časa – sploh pa ne za njihove konstrukte, in ta način, ki je … (dolgo išče pravo besedo) ki je preprosto nedorasel. In v tej nedoraslosti zelo zelo grd.
Vi ste bili s filmom zadovoljni?
Menina – ta bitka, spopad, preboj – je živ spomenik našega narodnoosvobodilnega boja. In Preboj je filmski spomenik Menini. Te naloge so se lotili naši vnuki in pravnuki – moram reči, da zelo uspešno. Sploh glede na pogoje ustvarjanja. Že budžet je predstavljal velikansko zavoro, poleg tega je s pomanjkanjem snega nagajala tudi zima in še kaj drugega … A se nismo nič pritoževali. Ponosni smo bili, da smo lahko ustvarjali film, ki so ga v celoti financirali domoljubi. Ljudje, ki so dokazali, da je naš narod žejen resnice.
Hm, sam bi prej rekel, da je narod povsem razklan. Preboj je sploh prvi slovenski film po osamosvojitvi, ki upodablja tiste čase. Nepojmljivo, vendar resnično. Kako ta podatek sploh pojasniti?
To je prav res naš prvi poosamosvojitveni film o okupaciji našega naroda.
Osamosvojeni pa smo že trideset let!
Drži. In tudi prej so se partizanski filmi snemali predvsem v Beogradu. Celo dražgoške bitke nam ni uspelo posneti – kljub vsemu trudu! Kako pomembno je torej, da nam je končno uspelo posneti film o Menini, ki je v vseh pogledih povsem čista. Menine ne bo nikomur uspelo umazati z ideologijo, saj vsebuje vse najboljše vrednote, ki so bile v tej naši skupni bitki aktivirane. Morala, etika, korajža, zaupanje – brez ene same izdaje, brez enega pobega! Z največjim ponosom me navdaja, da nam je uspelo rešiti vse ranjence.
In tu se zrcali krovna vrednota prej naštetih: tovarištvo.
Tako je. Prav zaradi njega nam je na koncu uspelo prevladati v povsem nemogočih razmerah. Ko nisi imel dati ničesar drugega več, si zapel, da si s svojo pesmijo iz tovarišev potegnil še zadnjo trohico moči. S pesmijo si jih opomnil, da si ob njih in da lahko računajo nate.
Kateri je prvi prizor, ki se vam prikaže pred očmi, kadar se spomnite na bitko?
Belo. Sneg. (V tihi dnevni sobi naenkrat odjekne velika stenska ura in naš sogovornik se s celim telesom strese.) Ko smo se borili, je bilo na Menini meter in pol snega.
Omejeni proračun in moderna klima v resnici sploh nista dohajala zverinskosti pogojev, v katerih ste se borili …
Tako. In tudi če bi imeli na voljo bistveno večji budžet, to ne bi bilo mogoče. Kako vendar prikazati tisto nizko vlago, ki se je nate prisesala v podobi ivja? Tako da jo je še tako topla obleka povlekla vase in prenesla naprej na telo, dokler ti niso zmrznili brki. Poleg tega ne smemo pozabiti, da nas niso napadali kakšni berači, ampak visoko izurjeni vojaki nemške vojske. Z nedvoumnimi ukazi, da nas morajo pobiti kot pse. Tudi te groze filmu iz razumljivih razlogov ni uspelo povsem zajeti.
Več v reviji Zarja Jana št. 46, 12. 11. 2019
