138mv Svet24.si

Poročil se je modrijan Rok Švab

vid1 Svet24.si

»Draga hči, rad te imam in vedno se boš lahko ...

putin ruska kapelica bobo2 Necenzurirano

Vsi naši rusofili #kolumna

nina krajnik-pl Reporter.si

Vili Kovačič nad Nino Krajnik: Tvoja ...

doncic Ekipa24.si

Luka Dončić poskrbel za obilo smeha! Takole je ...

exatlon-tekma Njena.si

Exatlon: Ni vse tako, kot je videti z domačega ...

prepelic-tobey Ekipa24.si

Spet se dviga prah! Kaj to pomeni za slovensko ...

Ljudje

Do bolečine

»V neki hiši najdejo starejšega moškega, ki je očitno ubil svojo mlajšo ženo in njenega ljubimca ter naredil samomor. To je začetek. Potem pa seveda raziskujejo, ali se je to res zgodilo tako, kot je videti na prvi pogled.« Vas zanima, kako gre naprej? Bi brali? Saj boste lahko, ampak šele po letošnjem knjižnem sejmu, na katerem bodo predstavili Dolino rož, nov kriminalni roman Tadeja Goloba, tretjega iz serije o inšpektorju Tarasu Birsi.

Letošnji december, se zdi, bo v znamenju Tadeja Goloba, nekdanjega kolega novinarja, zdaj (menda edinega) pisatelja, ki čisto zares živi samo od svojih knjig: najprej prihaja nov roman Dolina rož, ki se dogaja v Ljubljani (bistroumnega sklepanja, da dolina rož znabiti pomeni Rožno dolino, ni hotel ne potrditi ne zanikati), tik pred božičem pa še šestdelna nadaljevanka Jezero, posneta po njegovi istoimenski prvi uspešnici. Inšpektorja Birso igra Sebastijan Cavazza, nekam božičkast s svojo belo brado. Prvi dve nadaljevanji, to lahko potrdimo, sta povsem in v celoti nedolgočasni in zelo gledljivi.

Nekdo je opazil ali svoboda z omejitvami. Da bo napisal »vsaj tri« knjige o inšpektorju Birsi, je že pred časom rekel Tadej Golob, zdaj so napisane, se mar obeta tudi številka štiri? Ah, vzdihne zelo utrujeni Golob, »predvsem sem takrat misli, da nihče ne bo opazil, da sploh pišem kriminalke, in da bom moral napisati tri, preden se bo kdo zganil, potem je pa že prva doživela velik uspeh. Zdaj bo izšla tretja, potem si bom pa res vzel odmor, ker sem preprosto utrujen od razmišljanja o tem, kdo bo koga, zakaj, kje …«

Kriminalke so doslej najtežji žanr, ki se ga je lotil, pravi, pa se mu je pri drugi knjigi in pozneje tudi pri tretji zgodilo, da morilec v končni verziji ni bil tisti, ki si ga je bil zamislil na začetku. »Ko pišeš, se lahko tisto, kar misliš, da bo šlo, spremeni. Pri Dolini rož sem imel v mislih bolj triler kot klasično kriminalko. Triler v tem smislu, da bi bralci vedeli, kdo je morilec, zanimivo bi bilo dogajanje, kako preprečiti, da bi še naprej moril. Ampak potem se je obrnilo v klasično kriminalko in tudi storilca sem zamenjal. V glavi imaš načrt, jaz si ga tudi po poglavjih napišem na papir. Ampak ko pišeš, se to podre, začne se spreminjati in takih načrtov je na koncu kakšnih pet, šest. In potem popravljam za nazaj … Ne vem, ali je še kateri žanr tako zahteven kot kriminalka. Saj vem, da vsak berač svojo malho hvali, ampak vseeno – pri nobeni drugi knjigi nisem tako garal kot pri kriminalkah.« Ampak pri teh ima vendar več svobode kot pri biografijah, ki jih je pisal prej! »Že, ampak ta svoboda ima omejitve. Zadeve se morajo ujemati. Veliko oseb nastopa, ujemati se morajo dnevi, pa časovno zaporedje, logičnost-vzročnost se morata ujemati, motivi morajo biti pojasnjeni … Zgodilo se mi je, da sem zamenjal morilca, in šele ko sem natipkal drugo ali tretjo verzijo, sem ugotovil, da ta morilec sploh nima motiva za umor. Pri nobeni drugi knjigi se ni treba tako truditi, da bi vse dele uskladil med seboj, kot pri kriminalki.«

Ampak zadovoljili bi se tudi s kakšnim drugim žanrom. Saj sem delal že vse druge, se brani. Ne, ljubezenskega romana še niste. Ja, prizna, »tega pa res še nisem. Malo se poigravam s tem, da bi to poskusil. Bom videl. Zdaj končujem tretjo knjigo. Hočem reči, saj je končana, tu so zdaj še lektorski popravki, naslovnice in take zadeve. Enkrat decembra bom začel razmišljati o tem.«

Štirje možje v čolnu. Pri seriji Jezero, posneti po njegovi prvi kriminalki – za nič na svetu ji ne recite krimič –, ni veliko sodeloval, ker je takrat že pisal nadaljevanje, Leninov park, je pa podpisan kot eden od štirih scenaristov. Kako torej štirje ljudje pišejo en scenarij, se vsi drenjajo okrog računalnika ali si scenarij predajajo kot štafeto? »Saj ni tako zapleteno, tekst je v bistvu že napisan v knjigi,« odgovarja. »Oni trije so razdelili scene, poglavja iz knjige so razdelili na prizore v filmu, pri tem nisem sodeloval, ker ni bilo nobene potrebe. Malo sem sodeloval pri dialogih. Ampak ne veliko, ker nisem imel časa, takrat sem namreč na polno pisal drugo knjigo, zato sem pustil, da to bolj ali manj naredijo oni.« Ali je bil do svojega teksta zelo zaščitniški, smo pred tem spraševali že filmarje. Ah ne, je odmahnil Matevž Luzar, eden od dveh režiserjev in štirih scenaristov serije, saj je že roman zelo filmično napisan. »Vem, da adaptacija v drug medij zahteva spremembe,« pravi Golob. »Če so mi razložili, nisem vztrajal pri svojem. Tam, kjer ne vidim potrebe, da bi bilo kaj drugače, sem pa seveda pojamral. Nekatere stvari so upoštevali, drugih ne. Pri nekaterih stvareh tudi nisem imel prav, to sem pozneje videl.«

Ali bodo tudi po drugih dveh knjigah posneli serijo, je verjetno odvisno od uspeha prve, da se pa o tem že vsaj pogovarjajo, se da sklepati iz Luzarjeve pripombe, da je videl »velik del« tretje knjige še pred izidom.

Več v reviji Zarja/Jana št. 47, 19.11.2019