Ljudje

Z leseno gradnjo do boljšega zdravja

Marija Šelek
25. 11. 2019, 22.00
Deli članek:

»To, da sem med kandidatkami, ki so v javnosti bolj poznane od znanstvenic, je pomemben znak, da smo znanost uspeli približali širši javnosti, za kar se zelo trudimo tudi v raziskovalnem inštitutu InnoRenew CoE,« se je mesta v izjemni družbi nominirank razveselila izr. prof. dr. Andreja Kutnar, direktorica omenjenega inštituta in nosilka področja znanost o lesu na Oddelku za aplikativno naravoslovje Univerze na Primorskem. S Škofljice pri Ljubljani se dnevno vozi na Primorsko, kjer z znanstveniki z različnih koncev sveta snuje razvojni preboj v lesarstvu. Les jo nagovarja že od otroštva, saj je zrasla v očetovi mizarski delavnici.

Zarja Jana
Kandidatka za Slovenko leta: izr. prof. dr. Andreja Kutnar

Odraščala je v družini, kjer ji zato, ker ni fant, niso nikoli odrekali dela za mizarskim pultom. Tudi po tem, ko je začela z očetom hoditi k strankam na izmero in ko je z veseljem mizarila, ni nikoli doživela pikrih pripomb ali celo vzklikov, češ, ženska mi pa že ne bo delala omare. »Nikoli nisem niti pomislila, da nečesa ne morem, ker sem ženska.« Zato ne preseneča, da prav ona v Sloveniji potiska voz lesarske stroke naprej.

»Nikoli mi tudi nihče ni rekel, da ne sodim v lesarstvo, morda sem več opazk slišala zaradi tega, ker sem doktorica znanosti in mizarka hkrati. Zavedanje o tem, da moram biti na to pravzaprav ponosna, pa so mi okrepili Američani. Tam so aplikativne znanosti veliko bolj cenjene in poudarjene. Dobila sem občutek, da me prav zato, ker sem si sama uspela pripraviti vzorce za analizo, še bolj cenijo.«

Slovenija me bolj potrebuje kot ZDA. Po študiju lesarstva na biotehniški fakulteti se je njena želja po poglabljanju znanja še okrepila, zato se je odpravila na polletni doktorski študij v ZDA, na Univerzo v Oregonu, tam so ji kasneje ponudili še podoktorsko izobraževanje. Takrat je že vedela, da jo bo skozi življenje vodila vizija prispevati nova znanja na področju znanosti o lesu, zatorej se je v Ameriko vrnila še za eno leto. Delo v Oregonu je zagotovo ena njenih pomembnejših življenjskih prelomnic, prav tako pa poznejša odločitev, da tam kljub zaradi njene odličnosti na široko odprtim vratom ne bo ostala. Že na začetku znanstvene poti je tam srečala toliko ljudi, pri katerih je opazila, da so po več letih v tujem okolju vse bolj želeli poiskati izzive še v domačem. »Dovolj časa sem bivala tam, da sem ocenila in primerjala kakovost življenja s Slovenijo. Jasno je, da za izobrazbo otrok varčujejo, tako rekoč ne poznajo bolniških odsotnosti in dopusta, hkrati pa sem želela v Sloveniji nekaj prispevati k napredku. Prej nikoli nisem razmišljala, od kod prihajam; po prihodu v tujino pa te začno spraševati o navadah, tradicionalni glasbi, praznikih in te sprejmejo v vsej različnosti. Ko sem razmišljala o tem, sem začutila, da sta moje znanje in zagnanost bolj potrebna v Sloveniji kot v Ameriki.«

Osuplja in navdihuje. Andreja Kutnar je obrnila ploščo: namesto da bi delala v tujini, je v Slovenijo začela privabljati strokovnjake, torej znanje. Še vedno pa je tesno povezana z Univerzo v Oregonu, čeprav jim je »speljala« celo eno njihovih vzhajajočih znanstvenih zvezd – Mika Burnarda. Prav on je bil prvi znanstvenik, ki ga je pripeljala k nam. »Zelo je zadovoljen in ravno pred štirimi tedni je dobil slovensko državljanstvo,« z veseljem pove Andreja Kutnar.

Na raziskovalnem inštitutu InnoRenew CoE, za katerega je od Slovenije in EU pridobila 45 milijonov evrov, je skoraj polovica zaposlenih strokovnjakov iz tujine, iz 13 držav. Gre za prvo tako veliko finančno podporo Evrope za področje lesarstva. Kaj takega bi se po pričakovanjih prej zgodilo v Skandinaviji ali Avstriji, so zapisali njeni ameriški kolegi in poudarili, da njen uspeh osuplja ter navdihuje. Ona pa ob tem poudarja, da so ji ob pravem času prisluhnili in v njene ideje, včasih so se zdele celo sanje, verjeli pravi ljudje: prvi njen mentor pri doktoratu Milan Šernek, kasneje pa prof. Dragan Marušič in prof. Bohumil Kasal, ki ob njeni viziji nista zamahnila z roko, temveč sta jo podprla.

Les za hitrejše okrevanje. »Les kot material je v današnjem svetu zelo pomemben, če hočemo družbo voditi v smeri zmanjševanja okoljskih vplivov, mi pa smo interdisciplinarna znanja pripeljali na področje znanosti o lesu, predvsem v tržno nišo – les v gradbenem okolju. Ne samo da pri gradnji z lesom varujemo okolje, temveč les blagodejno vpliva tudi na človekovo psihofizično počutje.«

Tako raziskujejo, kaj se dogaja v človeku (raven stresnega hormona, slina, kri, srčni utrip), ko je v prostoru obdan z različnimi materiali in ali v določenem okolju hitreje okreva. Ena od raziskovalk na inštitutu pa se ukvarja tudi z vprašanjem, kaj naj bi spremenili v izobraževalnem sistemu, da bi si več deklic že v obdobju osnovnošolskega izobraževanja želelo postati inženirke.

Stremijo tudi k vzpostavitvi ameriške podružnice inštituta, s čimer želijo poudariti svojo odprtost v svet in k bolj zdravemu okolju na globalni ravni. Do septembra leta 2021 pa naj bi bila končana njihova nova stavba, ki bo največji leseni objekt v Sloveniji – kar se za raziskovalno inštitucijo, ki se ukvarja z lesarstvom, tudi spodobi.

Več v reviji Zarja/Jana št. 48, 26.11.2019