Dobiva se na železniški postaji. Sedeva v lokal in najprej milo prosiva natakarico, da izklopi glasbo za čas intervjuja. »Težko se zberem ob glasbi,« reče ženska, ki je nekoč imela sanje. Rojeni v povojni čas ji ni bilo dano, da bi jih živela. Svoje otroštvo opiše v knjigi Ozri se, deklica. S tem si tudi dovoli občutiti vse zatajeno. In po tem, ko kot mlada služkinja zbere pogum in se prijavi na razpis za delo pomivalke posode v mariborskem hotelu Slavija, se njeno življenje šele zares začne. Ta del popiše v knjigi Hotel štiri zvezdice. Prav te dni pa je izšla njena tretja knjiga, ki jo je naslovila Ne povej mami. Močna zgodba, ki jo lahko zapiše samo človek, ki proti koncu svoje zemeljske poti zmore zaobjeti celotno sliko ne le enega življenja, ampak življenja več generacij, ki ne morejo presekati gordijskega vozla, če se tega zavestno ne lotijo.
Natakarica, ne kelnarica. »Kelnarica je veljalo za napol žaljivko, če so te tako poklicali, veliko vljudneje je bilo natakarica. To je poklic, v katerem se ti izostrijo mnogi čuti. Moraš biti brihten in pameten, pa dober psiholog, da 'prokužiš' gosta,« pove Cecilija in si naroči sadni čaj z limono. Postreže naju natakarica s kapo na glavi. Na železniški postaji dela, na obeh straneh so vrata odprta in ji najbrž ves čas piha v čedalje občutljivejša ušesa in še kam, obe pomisliva. To ni lahek poklic, ga moraš imeti rad in ljudi tudi. Cecilija ga je imela rada. Oh, pa kako! Vseh 35 let je rada hodila v službo, in to skrbno urejena. »Rada sem bila urejena, blond paževska pričeska, pa malo šminke. Vsake tri dni sem si umivala lase. Kot natakarica sem lahko izražala svoje zadovoljstvo kot ženska. In še vedno se rada uredim.« Videla in doživela je veliko. Odlična opazovalka je. Naraven dar za branje človeških duš ima. Pero ji teče tako lahkotno kot komu, ki se je dolga leta šolal, pilil in si srčno želel, da bi napisal, kar bi drugi z užitkom brali. Uspelo ji je. Njena univerza se je odvijala v hotelu Slavija. In to celih 35 let.
Več v reviji Zarja Jana št. 48, 26. 11. 2019
