Pa dajva najprej o vnukinjah, ki sta zagotovo prinesli nekaj novega v vaše življenje.
Res je. Elora Sofia je Kristijanova punčka, ki nam je v družino prinesla veliko veselja, februarja bo stara dve leti. Imamo pa tudi komaj mesec dni staro Žiganovo Roso Lio, ki jo zdaj kličemo še ljubica in miška. (smeh)
Prej ste imeli same moške v družini, zdaj pa prihajajo same punce.
Ja, sinova sta pripeljala še snahi, tako da je pri nas »babji harem«. In mi je lepo. Družina mi pomeni veliko, zadovoljna sem, da imamo lepe odnose, da sodelujemo, vesela sem tudi, da sodelujeta in se dopolnjujeta Žigan in Kristijan. Vsak na svojem področju sta vrhunska (Žigan je performer, koreograf in plesalec, Kristijan je bobnar, violončelist, ustvarjalec filmske glasbe, skladatelj, scenarist in režiser, op. a.). Veselim se njunih koncertov, predstav, projektov, noro je, kako sta samosvoja, prava umetnika, kreativna. Navdušena sem nad njima, zelo ju cenim.
Kako vama je z Lojzetom uspelo vzgojiti tako ustvarjalna fanta, umetnika? Sta jima puščala svobodo, sta ju znala usmerjati?
Tega nisva počela zavestno, to je bil del nas, našega načina življenja. Kristijana sva dobila zelo mlada. Veliko smo se pogovarjali, peli, hodili na Lojzetove in moje koncerte, se pogovarjali o glasbi, Kristijan je bil moj prvi kritik, vse moje skladbe je slišal prvi. V osnovni šoli je že snemal violončelo na vseh mojih ploščah, pel je v otroškem zboru. Oba z Žiganom sta sodelovala pri vseh projektih za otroke, posredno ali neposredno. Res pa je, da sva ju spodbujala. Nisva pričakovala, da bosta takšna kot midva, ampak nama je bilo všeč, da imata svojo pot, vizijo, da sta razmišljala po svoje in kmalu poletela iz gnezda. Imata čisto svojo zgodbo. A pri naju sta vedno imela podporo, vedno sva šla poslušat, gledat njune nastope, vedno sva bila pri roki za nasvete, vedno sta nama pošiljala svoje posnetke v oceno.
Oba sta zgodaj odletela iz gnezda, a oba tudi prišla nazaj.
Kristijan je bil na Nizozemskem, v Ameriki, zdaj, ko ima družino, je prišel v Slovenijo. Štirinajst let je bil v tujini. To je bilo tudi zame – ki imam močan materinski arhetip – kar težko, ko je šel, a sem si dopovedovala, da je nekaj čudovitega, da si upa, si drzne in poskusi vse, da bi uspel brez tega, da je sin Lojzeta in Romane. In res je uspel sam – to je bilo dobro zanj. Profesorji so ga cenili, bil je zgleden študent, zaradi njega sva videla tudi veliko sveta, ko sva ga obiskovala, razkazal nama je jazz klube in muzikale v New Yorku. Z Žiganom smo se na poti na obiske h Kristijanu ustavljali in si ogledovali znamenitosti – in smo imeli veliko lepih skupnih trenutkov. Žigan je ostal doma – hvala bogu – tako da sem imela vsaj enega fanta pri sebi. Žigan je izredno radoveden in zelo neformalno izobražen, ne mara šole kot institucije. Je drugačen od Kristijana, odločil se je za ples, vabijo ga na vse konce, tudi v tujino, tako da se je očitno odločil prav. Pa tudi poje rad, in to zelo dobro, a to za zdaj nosi v sebi. Pri moji predstavi Na dvorišču sodeluje kot koreograf. In tudi to počne odlično.
Kristijan in Žigan sta domov pripeljala snahi iz tujine. V katerih jezikih se pogovarjate?
Ja, zdaj smo internacionalna družina. (smeh) Deset let smo se pogovarjali angleško.
Več v reviji Zarja Jana št. 49, 3. 12. 2019
