Diagnoza. Jasna Pečjak je bila na vrhuncu življenjske moči, ko so ji pri 46. diagnosticirali redko genetsko pljučno bolezen, zaradi katere začnejo propadati pljuča. Zdravniki so ji razložili, da se bolezen po navadi konča tako, da se pljuča sesedejo, zato bo potrebovala nova. »Čeprav sem neomajen optimist, sem bila šokirana. Zakaj jaz, kako je to mogoče, sem se spraševala. A sem se po začetnem udarcu hitro zbrala in začela boriti.« Zagrizena plezalka se je še bolj posvetila športu in dve leti pozneje celo osvojila slovenski pokal v lednem plezanju. Dolgo so ustavljali bolezen in je še dokaj normalno živela, pri čemer ji je pomagala tudi njena odlična telesna pripravljenost. Potem pa je bolezen začela čedalje bolj kazati zobe. Zadnji dve leti je bilo že precej težko in naporno. »Deset minut sem porabila za deset stopnic.« Vsa družina se je nekako prilagodila njenemu življenjskemu slogu, zato se ni nikoli počutila osamljeno ali kakorkoli izključeno, kljub oviram je sodelovala tako pri družinskih kot poslovnih odločitvah. »Takrat sem bila že zelo pogosto bolna, moja pljuča se niso več čistila in bila sem dovzetna za vse viruse. Samo upala sem lahko, da bom zdrava, ko me bodo poklicali za transplantacijo. In hvala bogu sem bila!« To je bil najbolj odrešujoč trenutek v njenem življenju. Vse skrbi, napetosti, tesnoba so izginile. Prišlo je neizmerno olajšanje.

Neodvisnost. Kajti Jasna je ženska, ki nikoli ne miruje. Vselej kuje načrte in si postavlja nove cilje. Je ambasadorka električne mobilnosti, plezalka in ledna plezalka, z možem Andrejem sta bila pionirja na področju električnih avtomobilov, zdaj pa ljudi s svojim zgledom in pomočjo še ozavešča, da je tudi po transplantaciji mogoče kakovostno živeti. Pravi, da je doma prav na vseh področjih in da se vse prepleta. »Gore, narava, plezanje, ohranjanje narave – to se je vedno prepletalo. Če si v gorah, plezaš, opaziš klimatske spremembe in si želiš, da bi se to okolje ohranilo, tudi tako, da poskušaš za to nekaj narediti. Energetska neodvisnost je bila že od nekdaj naša rdeča nit. Kot gospodinjstvo smo bili energetsko neodvisni od drugih, svobodo pa občutim tudi pri plezanju. Saj bi rekla, naj gredo vsi plezat, ampak potem bo pa v gorah prevelika gneča.«  (smeh)

Več v reviji Zarja Jana, 10.12.2019