Ljudje

Kot počasna, a globoka reka

katja bozic
9. 12. 2019, 22.00
Deli članek:

Deluje umirjeno, spoštljivo, skromno in mladostno. »Primerjala bi se s počasno, a globoko reko. Na zunaj delujem umirjeno, v meni pa so močni tokovi in hudi viharji, ki jih moram obvladovati,« odkriva izjemna pisateljica, pesnica in predavateljica, ki je dolga leta poučevala psihologijo in pedagogiko. Zadnja leta pa se najraje poglablja v ženske, njihov duhovni svet, odnos do sebe in drugega, do telesa, pa tudi v otroštvo in starševstvo. S prijateljico in učiteljico Josipo Prebeg sodeluje pri intenzivnih tečajih za osebni razvoj odraslih. Njena razmišljanja so kot svetilnik, ki v viharju življenja pomagajo odkrivati nove poti.

Zarja Jana
Kandidatka za Slovenko leta: Alenka Rebula

Poglabljanje v duhovni svet žensk. Zgodilo se je spontano. »Moje zanimanje za psihologijo, ki se je potem spremenilo v psihologijo ženske, je bilo v meni močno že v šoli. Romane sem brala samo zaradi tega.« V knjigi Zločin in kazen je z zanimanjem spremljala notranje procese v ljudeh. Želela je razumeti, kaj se dogaja v človeku, kaj vse se tam znotraj odpira, kako bi bilo vse to mogoče obvladati. »Iz tega se je rodila ta moja velika želja, ki sem jo pravzaprav pozno odkrila, pomagati ljudem, da bi se bolje počutili.« Okoli sebe je videla trpeti veliko žensk, zato si je želela narediti nekaj za manj trpljenja. »Vendar moraš najprej pomagati sebi.«

Najprej moraš pomagati sebi. »Po dolgih letih neuspešnih poskusov, v katerih sem dala vse od sebe, da bi sama presegla težko preteklost – najboljši sad tega iskanja sta moji knjigi Globine, ki so nas rodile in Blagor ženskam – sem iskala metodo, po kateri bi se lahko učila živeti ustvarjalno in razbremenjeno, obenem pa sem hotela videti resnico in jo vzdržati brez grenkobe. Na začetku sem bila neke vrste samouk.« Veliko je brala, hodila na seminarje, odkrivala različne metode, dokler ni prišla do točke, ko bi moralo življenje steči. »Takrat sem odkrila, da je v meni še vedno  globina, ki je vse to sploh ne nagovori in ki ima moč vreči v zrak vse, kar jaz sem. Odkrila sem torej, da obstajajo v človeku sile, ki jih sam ne more upravljati in potrebuje podporo, pomoč nekoga izkušenejšega.« Razumela je, da potrebuje učitelja. Takrat sta se po več letih spet srečali z Josipo Prebeg (poznala jo je že iz mladosti), ki si je medtem v svetu nabirala najrazličnejša znanja, od psihoterapije do osteopatije, govorice telesnih tkiv, čutečega plesa in še marsičesa. »Ugotovili sva, da naju zanimajo podobne stvari. Povabila me je na svoje seminarje. Iz njenih razlag in odgovorov na moja vprašanja sem si delala zapiske.« Pred dvanajstimi leti je tako nastala njuna prva knjiga Vera vase. Josipa raziskuje, Alenko zanima, kaj dela in kako pride do premikov. »Hitro razumem, kaj čuti, ker imava zelo podoben odnos do življenja, in potem to zapišem.« Skupaj s svojimi in z izkušnjami žensk, ki ji pišejo. Z Josipino pomočjo je tudi sama odkrila globine, do katerih prej ni mogla prodreti. »To bi lahko primerjali z oceanom. Z masko se lahko potopiš nekaj metrov. Če moraš priti do dna, potrebuješ podmornico. Zato je pomembno ob sebi imeti nekoga, ki zna priti s tabo dol in potem gor. To je ena od stvari, ki jih Josipa zelo dobro zna. Iz človeka potegne tisto, kar je v njem živo, ga lahko okrepi in pelje naprej. To je bistveni del dobre terapije – v človeku ovrednotiti tisto, kar je zdravo in želi živeti.«

Več v reviji Zarja Jana, 9.12.2019