Ljudje

Z notami izziva glasbenike in občinstvo

Marija Šelek
16. 12. 2019, 22.00
Posodobljeno: 20. 12. 2019, 12.01
Deli članek:

Od zaključka študija pred enajstimi leti je skladateljica na svobodi. Mednarodno priznana, prepoznavna, večkrat nagrajena in tako iskana, da ji morajo novo skladbo naročiti tri leta vnaprej. Skladbe, ki so plod njene vztrajnosti in iskrenosti do same sebe, igrajo najuglednejši izvajalci sodobne glasbe od ZDA, Kanade, Evrope do Japonske. Sledi delovni filozofiji: ne smeš zaspati na mestu; vedno se je treba učiti in iti naprej. Medtem ko jo je v preteklosti kdo hotel ukalupiti in je zaradi njene neomajnosti moral popustiti, je sedaj takšnih pritiskov prosta in svobodna v ustvarjanju.

Zarja Jana
Kandidatka za Slovenko leta: Nina Šenk Kosem

Ko se je odločala za študij, jo je mikala tudi arhitektura in na neki način je z njo ohranila stik – načrtuje in gradi skladbe, pri tem pa uporablja dobri stari svinčnik in barvice. Trenutno nastaja njena prva opera Marpurgi, ki jo je ob praznovanju 100. obletnice aprila prihodnje leto naročila mariborska operna hiša. »Še pred petnajstimi leti je bilo to, da ženska piše opero za veliko operno hišo, nekaj nezamisljivega! Šele sedaj se je to področje za ženske odprlo, saj je imela prav pred kratkim premiero opere v Berlinu Chaya Czernowin (Izraelka, op. a.), prav tako je bila pred tednom dni premiera opere avstrijske skladateljice Olge Neuwirth. Postala je prva ženska, ki je napisala opero za dunajsko operno hišo. Sedaj se vidi, kje smo bili!«

Zdaj lahko pokaže, kdo je. Doslej ima Nina Šenk napisanih več kot 120 strani opere – za orkester, soliste in zbor, za kar bi potrebovala leto dni dela, vendar ima na razpolago pol manj časa. Kljub zasedenosti projektu ni hotela reči ne, zato bo ta zima napornejša od preteklih. To pa zahteva včasih tudi po deseturne delovne dneve. Da, komponiranje je prava služba, če ste slučajno menili drugače.

Pri delu potrebuje red, disciplino, vztrajnost in dobre ideje. Včasih jih je iskala v literaturi, umetnosti, danes ji zadostuje življenje samo. »Z materinstvom se mnogo spremeni, razliko pa ustvarijo tudi leta dela in izkušenj. Pridobila sem samozavest in ne da se mi več poslušati, kaj naj bi bilo prav, se prilagajati smernicam. Po petnajstih letih so stvari že bolj jasne in lahko udobneje ter samozavestneje stopam po poti, ki sem si jo zastavila. Zdi se mi, da na tej ravni dolgujem tako sebi kot drugim, da pokažem, kdo sem. Da se ne prilagajam željam in potrebam nekoga drugega ali se uklanjam določenim trendom.«

Med študijem so jih ukalupljali, treba je bilo slediti določeni estetiki. »Še posebej na študiju v tujini sem se s svojim profesorjem ves čas borila. Ko sem bila še študentka, sem pisala zelo tradicionalno glasbo, v postromantičnem smislu, v Nemčiji pa je moj profesor želel, da prekinem s svojo ustvarjalno zgodovino in stopim na popolnoma novo pot, pot sodobne glasbe, ki se je takrat pisala v Nemčiji. Tega pa nisem mogla in sem to tudi jasno povedala. Moja pot bo mogoče daljša, počasnejša, bo pa moja, iskrena in edina prava – zame. Vedno sem bila odprta za nova dela, za dela drugih, poskušala z vsako naslednjo skladbo stopiti korak dlje, vendar sem se pri sebi zavezala, da pri tem vnašam sebe ter se ob tem nekaj naučim.«

Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019