Tekst: Katja Božič, foto: Jaka Koren
Rada se spominja tistega obdobja, čeprav je bilo vsako – tudi naslednjih trinajst let, ko je delala na banki, in zdaj, ko uživa kot podjetnica – posebno in pomembno, saj jo je izklesalo v žensko, kakršna je danes. Vendar se v nobeno ne bi vračala. »Večkrat so me že klicali glasbeni producenti, da bi naredili kaj novega, a jaz želim pustiti kariero Hajdi tam, kjer se je končala. Bila je lepa in uspešna,« se je nasmehnila.
Deloholičarka na porodniški. Preden se je začela njena zgodba s spletno trgovino, je delala na banki. Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko ji je mož po rojstvu prvega sina za rojstni dan podaril domeno hajdi.si. »Otroška oblačila sem naročala iz tujine, ker pri nas nisem našla nič tako posebnega, da bi mi bilo všeč. Ker so me vsi spraševali, kjer sem kaj kupila, je Urban pomislil, da bi te lepe stvari lahko približala Slovenkam.« Najprej je bilo to njeno opravilce za dušo. Ko je Dante ponoči spal, je izdelke skandinavske blagovne znamke vnašala v spletno trgovino. Iz radovednosti jih je poklicala in vprašala za distribucijo, da bi jim pomagala utirati pot v Sloveniji in na Hrvaškem. Na njeno presenečenje so se takoj odzvali in jo povabili na sestanek v Stockholm. Priložnost je zagrabila, čeprav je bilo težko zapustiti komaj nekajmesečnega dojenčka in oditi na pot. A se je splačalo, po dvodnevni odsotnosti sta se z Urbanom vrnila domov s podpisano pogodbo. »Takrat se je pravzaprav rodil moj tretji otrok. Velikokrat se vprašam, kje je meja med službo, otroki in zasebnim življenjem, jaz v vsem tako uživam, da ne vem, zakaj bi to sploh ločevala. Sem deloholik in vsaki stvari se povsem posvetim, težko bi zdržala brez dela. Uživam v njem in v trenutkih z družino. Radi smo skupaj in veliko potujemo. Potovanja nas bolj kot karkoli drugega oblikujejo v še močnejšo družino.« Spletna prodaja se je med njeno porodniško tako razcvetela, da se je odločila zapustiti varno službo v banki in stopiti na negotovo podjetniško pot. Ker je v banki delala v komerciali za pravne zadeve, je spoznala ogromno različnih dejavnosti, videla je, kako podjetja delujejo, kar je bila odlična podlaga za samostojno pot. »Doživela sem finančno krizo, zlom, ki je bančništvo najbolj udaril, ustvarila veliko zvez in poznanstev, občutila strah ljudi, ki so se podajali na samostojno pot, skratka, že takrat sem se soočala z vsemi izzivi, ki jih prinaša podjetniški tobogan. Zato še toliko bolj cenim tiste, s katerimi sem v preteklosti delala.«
Črna ovca v šoli. »Moj oče je bil komercialist, moja mama pa je od nekdaj imela dober okus. Od njiju sem podedovala ravno pravo kombinacijo obojega, kar mi pomaga na moji poti.« Hvaležna jima je, da sta prepoznala njen talent in željo po petju ter jo pri desetih letih prijavila na avdicijo k Brendiju za pesem Naš kuža. Izbrali so jo med stotimi deklicami. Pesmica ji je bila pisana na kožo, saj so tudi doma imeli kužka. »Že od šestega leta sem vegetarijanka. Sem proti ubijanju živali, one so moje prijateljice, prijateljev pa ne jem,« je preprosto razložila svojo odločitev. Hitro po tem, ko so pesmico posneli, so jo povabili v oddajo Križ kraž, ki jo je takrat vodila Miša Molk. »Pesem je čez noč postala hit. Telefoni so nenehno brneli. Tega ni nihče pričakoval, niti Brendi. Zato smo potem posneli prvo kaseto in jo prodali v več kot 60.000 izvodih. Na dan sem imela tudi od dva do tri nastope. V tistem času sem obiskala toliko dvoran in gasilskih domov, da mi ne more nihče reči, da je Slovenija majhna,« se je smejala. To so bili lepi trenutki. Otroci so vse pesmice znali na pamet in vsi v dvorani so peli z njo. »Še zdaj, ko se tega spominjam, imam kurjo polt. Rada sem pela, na odru sem se počutila varno. Zato se mi ta del kariere ni zdel niti malo naporen.« Težko pa je bilo stran od odrov, ko se je morala soočati z ljubosumjem vrstnikov. Zaradi izpostavljenosti je bila, je povedala, dostikrat odrinjena, črna ovca v šoli. »Kadar slišim za nasilje v šoli, to vedno jemljem skrajno resno. Otroci so res lahko zelo zlobni.« Povedala je, da je izkusila tako psihično nasilje, ko so otroci za njo kikirikali in lajali, kot tudi fizično. »Veliko izzivov smo imeli s starši, med drugim sem zamenjala šolo. Še sreča, da sem takrat imela psa, ki je bil moj najboljši prijatelj, pa da sta mi oče in mama stala ob strani, sicer bi bilo zelo težko.« Ni mogla razumeti te dvojnosti – resničnost vsakdanjega življenja in neverjetna zaželenost na nastopih, kjerkoli se je pojavila. »Očitno se je moralo tako zgoditi. Vse te stvari so me oblikovale v osebo, kakršna sem danes – imam ogromno empatije, razumevanja, zadovoljna sem v svoji koži in vsakomur lahko pogledam v oči. Tudi če se srečam z zlobo na drugi strani, skušam razumeti, od kod prihaja. Zloba se ne more reševati z zlobo. Danes je to še bolj zapleteno, saj se lahko mladi spravljajo drug na drugega na družbenih omrežjih. To lahko najstnika v občutljivem obdobju zelo prizadene. Srčno upam, da bom sama, če bo kdaj do tega prišlo, pravilno reagirala in bom znala poslušati ter razumeti svoja otroka. Velikokrat premišljujem, kako se bom soočala s temi stvarmi. Vsi kdaj trpimo, in kar nas boli, nas po drugi strani dela močnejše, ta moč te dela potem nepremagljivega, težko te še kaj vrže iz tira.«
Več v reviji Zarja Jana, 24.12.2019
