Za Bronjo Žakelj je v letu, ki mineva, zagotovo slišal vsak Slovenec, vsaj polovica Slovencev pa je prebrala njeno knjigo Belo se pere na devetdeset. Bronja tako poetično in tako lepo opisuje hude stvari, ki so se ji dogajale v otroštvu in se ji še, da knjige nismo mogli odložiti. Odpira nam tudi naše rane in jih zna obenem zaceliti. Spominja nas na naše otroštvo in ga prikazuje še lepše, kot je v resnici bilo. Bronjina knjiga se bere večkrat.
Koga bo knjiga zanimala? Ta vprašanja so najprej begala Bronjo, zdelo se ji je, da »avtobiografskega romana nekoga, ki pravzaprav nikomur ni poznan, ne bo želel brati nihče. Da ne bo nikogar zanimal, še zlasti ker se ukvarjam s temami, ki se velikokrat zbanalizirajo na skupni imenovalec patetike, moraliziranja in modrovanja, zdelo se mi je, da bi lahko tudi mene vrgli v isti koš. A ljudi je očitno zanimala zgodba nekoga z ulice in vse tisto, kar me je nekoč potiskalo v samost, je postalo del družbenega dialoga.« Roman je doživel nesluten uspeh, knjigo kar naprej ponatiskujejo, vrste zanjo v knjižnicah so še vedno dolge. Zakaj? Bronja razmišlja: »Gre za osebno, zelo iskreno zgodbo, v kateri se ukvarjam z vprašanji, ki so del vseh nas, a jih v vsakodnevnih pogovorih, celo v vsakodnevnih mislih, odrinjamo na rob. Očitno pa se z njimi lažje soočamo v samoti, s knjigo v roki. In prav v to intimo je posegel moj roman. Bralci in bralke so v njem našli svoje identifikacijske točke, svojo podobo, pravijo mi, da moja zgodba pripoveduje tudi zgodbo o njih samih. Ob vsem tem pa se mi zdi ključen tudi način pisanja – torej čista pripoved, v kateri je življenje čutiti skozi ritem kratkih stavkov.«
Trenutki intimne bližine. Bronja potuje po Sloveniji in predstavlja svojo knjigo. Kaj doživlja na teh poteh, kaj jo ljudje najpogosteje vprašajo? »Bolj kot to, kaj in koliko me sprašujejo, se me pravzaprav dotakne, kaj in koliko mi pripovedujejo. Gre namreč za neverjetno osebne in odkrite izpovedi. Dajejo mi nazaj tisto, kar sem jim s knjigo podarila sama. To so hipi kratkih srečanj, močne intenzivnosti in intimne bližine.« Jo je pisanje te knjige spremenilo? »Pisanja se nisem lotila s tem namenom, začela sem pisati, ker sem preprosto čutila potrebo po pisanju. A sedaj vem, da knjiga ni nekaj dala le bralcem in bralkam, ampak tudi meni. Po eni strani sem z njo prvič presegla molk, v katerega se je moja družina zavila po mamini smrti, po drugi strani pa gre tudi za ponoven razmislek o ključnih obdobjih mojega življenja. Predvsem gledam nase bolj prizanesljivo in razumem, da je bila teža, ki sem jo nosila kot otrok, kot najstnica, zame včasih pretežka.«
Naredila sem nekaj dobrega. Kako zdaj, že z malo časovne distance, gleda na svojo knjigo? »Če pustimo ob robu lažno skromnost, mislim, da sem naredila nekaj dobrega. To ni bilo angažirano pisanje, a vendar očitno nosi sporočilno vrednost, ki se dotika mnogih. Naredila sem nekaj, kar bo ostalo, in nekaj, kar je tudi mojo mamo, Roka in Dado iztrgalo pozabi časa.«
Življenje je privilegij. Bronja je že večkrat hodila po robu med življenjem in smrtjo. Ko jo vprašam, katere stvari so v življenju zares pomembne, ne pomišlja niti za sekundo: »Glede na to, kako blizu roba sem že bila, je življenje zame velik privilegij, še zlasti če imaš ob sebi ljudi, s katerimi ga rad deliš.« Kako premaguje bolezen, ki jo kar naprej skuša in preizkuša? »Ko rečejo 'rak', so noge mehke, usta suha in lica mravljinčasta. Občutek nemoči je hromeč in zdi se ti, da se razlivaš po parketu kot kozarec vode. A ko ti prvi občutki zgubijo moč, mislim, da je najbolj ključno, da preprosto sprejmeš, kar ti je prišlo naproti. Sprejetje je vsaj meni prineslo mir in svojevrsten spokoj. Tu gre za neki zelo globok, instinktiven in elementaren poriv, v to se ne da prisiliti, tu razum odpove. To so trenutki, ko popadajo vse maske in se soočiš sam s seboj, brez blefa, s sredico svoje sredice.«
Celoten članek o Bronji Žakelj si lahko preberete v 52.številki revije Zarja Jana (24.12.2019).
