Skoraj štiri desetletja delate z alkoholiki in njihovimi družinami. Kaj je danes drugače kot prej, razen tega, da je alkoholikov še veliko več?
Zakonodaja je prinesla vrsto sprememb in zelo zbirokratizirala postopke v centrih za socialno delo. Večina kolegov v teh centrih mora zdaj svoj čas namenjati odločbam in nasploh ukvarjanju z različnimi papirji, pri tem pa zmanjka časa za človeka in poglabljanje v probleme. Kar naprej rešujejo vse druge težave, hkrati pa ne dojamejo, prezrejo ali nočejo vedeti, da je v ozadju problemov neke družine tvegano pitje ali alkoholizem. Mnogo manj je povezovanja strokovnjakov,različnih služb in strok, kot je bilo to nekdaj. S programom Skupaj za zmanjšanje škodljivega pitja alkohola in skrb za urejanje družin bomo skušali te težave premostiti.
Ste zato prestopili v nevladni sektor? Pravijo, da ste legenda tega poklica. Po vašem odhodu so menda vsi po vrsti govorili: »Če je na centru omagala Lepoševa, to pove vse!«
Od tam so me katapultirale zgodbe, kot je ta izpoved v pismu pred menoj, da so na vseh ravneh prezrli trpljenje danes odraslega mladeniča, imenujmo ga Miha, čeprav je bila njegova družina redna uporabnica v več sektorjih centra za socialno delo. Vse so reševali, niso se pa lotili dejstva, da je oče alkoholik, ki trpinči vso družino. Miha svojega očeta niti en dan v življenju ni videl treznega. Ves čas eno samo nasilje. In kako je mogoče, da niso prepoznali tega alkoholika, če je bil vsa leta uporabnik enega od centrov!? In to je zgodba 21. stoletja! Kje torej smo kot stroka? Takšne zgodbe so me prisilile, da sem odšla iz sistema.
Centri se težko odzivajo na potrebe, ker jih požira birokratizacija. Socialna stroka sicer ima zelo veliko možnosti, da prepozna problem alkoholizma. Vedno naj bi široko pogledala v življenje človeka, je pa vprašanje, ali imam kot socialna delavka čas za tega človeka, ali sem empatična, sem dovzetna za njegove težave, mi je mar za to osebo … V vseh teh letih ni šel nihče iz moje pisarne, ne da bi ga vprašala: »Kako pa je z alkoholom v vaši družini?« Miha in njegova sestra, ki je prav tako popolnoma izgubljena, sta žrtvi ne le očetovega alkoholizma, ampak tudi dejstva, da v centru niso prepoznali razloga za trpljenje celotne družine. Miha je tudi sam postal alkoholik. Na koncu je sam poiskal pomoč in zdaj pri nas abstinira. Njegova izpoved je srhljiva.
Na vaših vratih je dolga leta pisalo kar »Alkoholizem«.
Seveda, takrat smo imeli področje alkoholizma. Ne vem, kaj se je zgodilo v tej ljubi državi, da je to izginilo. Z možem se sprašujeva – tudi on je namreč socialni delavec (Štefan Lepoša, predsednik društva, op. a.) in oba tako rekoč živiva za to strokovno tematiko, ki sva ji povsem predana –, kje so bili razlogi za ukinitev tega področja. Vse je šlo nekako mimo in celo naši kolegi so potem govorili, da to ni naš problem, temveč problem zdravstva. Torej je zdaj videti, kot da smo si takrat, ko smo rekli: »Alkoholizem je bolezen,« pravzaprav rekli: »Aha, to je zdaj stvar, ki zadeva zdravstvo.«
Izginili so tudi socialni delavci v šolah in vrtcih, ki so nekdaj uspešno prepoznali probleme.
V zlatih časih poklica socialni delavec smo se povezovali s kadrovskimi službami, skupaj smo ustvarjali mreže pomoči … Danes tega ni več. V tovarnah so bile kadrovske službe nekdaj okrepljene s strokovnjaki, ki so prepoznali alkoholizem, in takrat smo stopili skupaj ter govorili isti jezik. Tudi v šolah in vrtcih jih je manj.
Kaj pravijo številke? Bila sem osupla ob podatku, da tvegano pije 43 odstotkov Slovencev. Polovica naroda!
Imamo okoli dvesto tisoč alkoholikov. Ko sem začela delati, jih je bila polovica manj. Triinštirideset odstotkov Slovencev visoko tvegano pije, a se tega ne zavedajo, ker je pitje pri nas nekaj povsem normalnega. Ko gre za vprašanja droge, kajenja trave ali uporabo kakšne druge dovoljene ali nedovoljene substance, zaženemo vik in krik – pri alkoholu pa nič.
Živimo v mokri kulturi in smo v alkohol potopljena nacija. Ne pozabimo na to, da ima vsak visoko tvegani pivec in alkoholik okoli sebe tri ali štiri ljudi, ki trpijo zaradi njegovega pitja. Torej gre za ogromno število nesrečnih ljudi.
Te številke in vaše izkušnje kažejo, da se zasvojenost prenaša iz generacije v generacijo.
Gre za generacijski prenos. Več kot 80 odstotkov alkoholikov prihaja iz družin, ki so imele probleme z alkoholizmom. Ja, alkoholizma je vse več, opažamo pa tudi to, da je vse več ženskega alkoholizma ter pitja mladih in starostnikov, skrb vzbujajoči stalnici pa sta tudi partnerski alkoholizem in pitje starostnikov.
Največ en kozarček vina na dan, pa ne vsak dan! Je res tako?
Varna meja pitja ne obstaja. Poznamo pa dejavnike tveganja, ki lahko pripeljejo do odvisnosti. Ko pride do zasvojenosti, obstajata samo še zdravljenje in abstiniranje. Ko si enkrat zasvojen, ne moreš nikoli več biti zmeren pivec. Tega mnogi ne razumejo. In ko pridejo v program, povedo: »Mislil sem, da me boste naučili, kako manj piti, da me boste naučili tega, kako postati zmeren pivec.«
Srhljiv je tudi podatek, da ste imeli v vsej svoji karieri samo tri alkoholike, ki so sami potrkali na vaša vrata.
Pa tudi ti trije so prišli zato, ker je bilo treba nujno zdravstveno ukrepati. So pa vsi trije po končanem bolnišničnem zdravljenju postali in ostali abstinenti. Da bi kdo prišel na vrata in dejal: »Jaz pijem, pomagajte mi, da se bom odvadil …« Ne, tega še nisem doživela. Alkoholik do konca verjame, da bo zmogel sam, da lahko neha piti, kadar hoče, da bo vsemu temu kos, da bo sam vse uredil, da za zdaj še ni treba … Večinoma prihajajo svojci in potem prek njih pridemo do alkoholika. Zakaj alkoholik ne zmore tega koraka? Gre za bolezen. Njegovi možgani so poškodovani. To je tudi bolezen odnosov, nemoči, veliko je tudi zelo slabe samopodobe, občutkov strahu, sramu.
Več v reviji Zarja Jana št. 3, 21. 1. 2020
