Dnevi se pri večini zaposlenih mam začenjajo z jutranjim hitenjem in preganjanjem otrok tako iz postelje kot od doma. Katarinina jutra so umirjena. Pri njej je vse malce obrnjeno, zato bomo začeli na koncu dneva. Največkrat se njeno delo zaključi ob desetih zvečer, zato domov pride ob pol polnoči, če ima srečo, celo malce pred enajsto. Mož doma poskrbi, da sinko opravi tako z večerjo kot s kopalnično rutino, nato Mark čaka svojo zvesto pravljičarko. »Če zvečer ne berem, je zelo hudo, za zjokat hudo. Tako da je branje Marku zvečer kar obvezno.«
Zjutraj Mark svoje modre oči največkrat odpre malo po 9. uri, včasih pa potegne tudi do enajste. »Dopoldne je najin čas, jutro je zelo razpotegnjeno in brez hitenja: počasi pojeva zajtrk, si umijeva zobke, ob 12. uri se odpraviva od doma, saj ima Mark ob 12.30 v vrtcu kosilo.« Katarina ima potem obveznosti ali v plesni šoli ali se zapelje domov ter opravi nujno: od papirjev, priprave na učne ure do gospodinjenja. Ko se ob petih popoldne posveti učencem, nima pavze in uči do 22. ure.
Ob ponedeljkih in torkih ne uči, saj si urnik na začetku leta sestavi že z mislijo na pomlad in začetek oddaje Zvezde plešejo, ko je sobote in nedelje zaposlena s šovom. Tako lahko prva dva dni v tednu ob 19. uri Marka iz vrtca odpelje ona, ob sredah in četrtkih to naredi varuška, ob petkih pa Markov oči Damjan.
S plesom do sprememb. Ko se peljeva izpred vrtca proti njeni plesni šoli, mi pripoveduje, da je srce Plesne zvezde družabni prostor. »Ples je dejavnost, ki združuje, in to opažam vsak dan znova. Veliko mi pomeni, da se tečajniki tako radi družijo med sabo in vedno najdejo kakšen razlog za praznovanje. Zdi se mi, da sem naredila nekaj koristnega, ne samo z učenjem, temveč sem pripomogla k ustvarjanju skupnosti.«
Tečajniki ji zaupajo tako lepe stvari kot tiste bolj žalostne. Te ostanejo pri njej. Ceni zaupanje in je počaščena, da je z njimi zgradila odnos.
Plesno šolo dojema kot svoj dom, v katerem vsakega obravnava kot svojega gosta, ki se mu posveti, zato nikoli ne pozabi na pozdrav, pogled v oči, pogovor, v katerem je pozorna poslušalka, saj vzpostavlja vezi.
Priča je mnogim transformacijam – med pari, za katere je plesni tečaj tudi neke vrste preizkušnja. »Eden izmed plesalcev, približno 60 let ima, je pri nas vidno zacvetel. Na začetku je bil vedno resen in mrkega pogleda, zdaj pa se smeji, me objame, zavrti – to je neverjetna sprememba, kar mu tudi povem. Da poleg usvajanja plesnih korakov pripomoremo še k takim spremembam, me navdaja z dobrim občutkom, mi daje zadoščenje in osmišlja delo.«
Po svoji vesti in zdravi kmečki pameti. Na začetku ni bilo vse tako rožnato. Na vprašanje, ali je kdaj tudi obupovala, prikima.
Več v Zarji/Jani, št. 3, 21. 1. 2020
