Ljudje

Izgubil sem vero, da bi sploh lahko bilo bolje

Marija Šelek
10. 2. 2020, 23.46
Posodobljeno: 12. 2. 2020, 15.06
Deli članek:

Kaj lahko pričakuješ, če daš kupu izvrstnih igralcev iz SNG Drama Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega prebrati tri dela največjega zvezdnika med zgodovinarji, Izraelca Yuvala Noaha Hararija, in jim potem rečeš: zdaj pa ideje na kup in ustvarite predstavo? Za povrh jim ponudiš oder Gallusove dvorane z vsemi tehničnimi možnostmi in režiserja Ivico Buljana. Nastane znanstveni kabaret o svetu, v katerem živimo. Na predstavo sem odšla nepoučena in povsem nevedna, da traja tri ure in 25 minut. Ko te potegne dogajanje, tri ure minejo kot blisk. In to je za režiserja najlepši kompliment, je v pogovoru dejal dirigent igralskega orkestra.

Zarja Jana
Predstava 2020 – o človeku in svetu

Kaj so ob snovanju spoznali novega in o čem so začeli razmišljati, smo se pogovarjali z Markom Mandićem, Jurijem Zrnecem, Mojco Funkl in Matejem Pucem. Ko so odšli v zaodrje novi predstavi naproti, je v Cankarjev dom prispel še ultra zasedeni Ivica Buljan, razpet med Zagrebom, Ljubljano in Oslom.

Prva sta v Cankarjev dom prišla Mandić in Zrnec, kasneje Matej Puc in nazadnje Mojca Funkl. Mimo je prineslo tudi Milana Kučana in ni si mogel kaj, da jih ne bi nasmejan ogovoril, češ, kolikokrat vas bodo še mučili. Na koncu nam je želel plačati še zapitek, a je bil račun že poravnan, nas pa je klicalo fotografiranje in igralce nato oder, sicer bi še enkrat nazdravili – s čajem in kavo.

Navdih za ustvarjanje predstave so bila torej tri poljudnoznanstvena Hararijeva dela: Sapiens (kratka zgodovina človeštva)Homo Deus (kratka zgodovina prihodnosti) in 21 nasvetov za 21. stoletje. Na vajah je vladal ustvarjalni kaos, igrali so se z naključji, včasih so izžrebali, kateri bo dobil v igranje kakšen del. Na podlagi improvizacij in dogovorov je nastalo dokaj fiksno besedilo.

Kaj je v vas vzbudilo branje Hararija?

Puc: Meni je odgovoril na povsem banalne stvari. Prva takšna, ki se je spomnim, je bil princip obrekovanja, ki mi gre pogosto na živce, češ, a res moramo to početi. Potem pa spoznaš, da je to zažrto v nas že stoletja, saj sodi obrekovanje v naš preživetveni sistem. Ko se je v skupini ljudi pojavil kakšen prišlek, so se o njem razgovorili, in to je bilo koristno oziroma nujno zaradi varnosti. To bo v nas ostalo večno.

Zrnec: Mislil sem, da o razvoju človeštva veliko vem, pa sem se zopet veliko naučil. O poseljenosti območij in o tem, da nismo bili edini homo sapiensi, tega res nisem vedel. Vedno sem pričakoval, da je šel razvoj do nas, ne da je potekalo sosledno še deset človeštev, tega nas niso tako učili. Ali pa izumrtje nekaterih živali, na primer orjaškega lenivca – to se ni zgodilo tako zelo daleč nazaj, izumrl je tisoč let pred piramidami.

Puc: Ta časovnica, kdaj je kaj nastalo, nas je povsem fascinirala.

Zrnec: Razmišljal in računal sem, kako bi ljudem pokazali 13 milijard let, kolikor je nastajalo vesolje, in v tem procesu nastanek človeka. Ugotovil sem, da bi 13 milijard in pol lahko ponazoril s 1300 stoli, postavljenimi v vrsto, in kompletna zgodovina človeka je dolga zgolj eno naslonjalo takega stola! V vsej tej vrsti 1300 stolov! Toliko nič smo.

Puc: V primerjavi z nastankom vesolja smo res zanemarljiv košček.

Mandić: Mene je fasciniralo veliko napisanega o tehnologiji in umetni inteligenci, saj teh stvari nisem poznal oziroma sem do sodobne tehnologije skeptičen. (Po pogovoru opazim, da sploh nima pametnega telefona, ampak takega, s katerim »samo« kliče in pošilja kratka sporočila, op. a.) Harari opozarja na nevarnosti modernizacije in kam nas lahko privede, a s študijem se je moje nezaupanje rahljalo in zdi se mi, da tehnologija res lahko prinese veliko pozitivnih sprememb, celo boljšo prihodnost.

(Pogovoru se pridruži še Mojca Funkl)

Kaj je pa v vas premaknilo branje Hararija? Ste začeli drugače razmišljati o svetu?

Funkl: Večino nas je impresioniralo, da nismo vedeli, da je toliko nekih sestričen in bratrancev živelo vzporedno z nami. Pa tega, da je pšenica vzgojila nas in ne mi nje. V drugi in tretji knjigi sem dobila veliko materiala za razmislek o tem, kako delujem v tem svetu. Krasno mi je bilo, da mi Harari ni povzročal tesnobe, kar bi mi lahko, češ, počutim se ujeta v ta sistem, v trenutno obdobje Zemlje, življenja. Ampak da vseeno čutim optimizem, veselje do življenja – samo eno imamo, izkoristimo ga!

Marko, vi med predstavo ponavljate stavek »Spoznajte se bolje« – zveni kot mantra tega časa?

Mandić: V bistvu je to napis v Delfih, grškem preročišču. Človek, spoznaj sebe, ponavljajo že od pamtiveka. Mislim, da bomo z razvojem tehnologije še bolj spoznali, kaj se dogaja v naših možganih, kaj je z našimi čustvi, in bolj ko bomo s pomočjo nekega stroja to spoznali, bolj bomo stroje sposobni nadvladati.  

Funkl: Vse je lahko dvorezen meč. Lahko pride do zlorabe, in točno to me je v poglavju o Sally fasciniralo. V prihodnosti bomo lahko vzdražili naše možgane v točno določenih delčkih – jaz si, na primer, zelo želim igrati klavir, vendar sem prestara ali pa prelena za to. S pomočjo tehnologije pa bi s pravimi dražljaji lahko spodbudili mojo željo in talent, da se lahko tega zelo dobro naučim. Lahko pa bi tak proces v moji glavi spodbudil kaj povsem drugega, česar si ne bi želela, in bi s tem potem manipulirali. Mislim, da se bomo v prihodnosti vse pogosteje igrali bogove.

Zrnec: Premikamo se v znanstveno fantastiko, ki smo jo včasih gledali samo v filmih.

Harari se sprašuje, kakšen bo svet prihodnosti. Takšen: po aktualnih podatkih živi v ZDA največ brezdomnih učencev v zadnjih desetih letih.

Puc: V tem času lačnega in brezdomnega človeka sploh ne bi smelo biti.

Funkl: Ne sme nam zmanjkati človečnosti. Nanjo pozabimo, ker pretehta kapital. Postajamo vedno manj empatični, manj zaskrbljeni, za druge nam ni mar. Ampak prav to je bistvo katerihkoli živih bitij – da držimo skupaj. Zato tudi preživimo. Četudi bomo postali kiborgi in se pogovarjali telepatsko, mora to ostati v nas – to nas dela ljudi.

Zrnec: Učenje o okolju in zavedanju sočloveka bi moral biti predmet v osnovni šoli, ki bi učenca spremljal vse do fakultete. Kaj lahko jaz naredim za boljši jutri, kaj pomeni zlivati vodo stran … – take stvari. Nedavno me je šokiral podatek, da za izdelavo ene bombažne majice potrebujemo 5000 litrov vode! Jaz pa imam kar nekaj takih majic doma. Ob tem sem pred sabo takoj videl sliko otrok, ki tam v neki državi pijejo bog pomagaj kaj – če sploh imajo kaj vode. Narobe svet! Moji hčerki, ki sta še majhni, sta predstavo 2020 gledali in se o tem ogromno pogovarjamo. Otroci in njihove stiske me povsem razorožijo – na cesti, brez staršev, pretepeni ... Aaaah, proti temu bi se res morali boriti!

Več v reviji Zarja Jana št. 6, 11. 2. 2020

Zarja Jana
Predstava 2020 – o človeku in svetu