Ljudje

Vem, kaj je žalost, veselje, strah, vse vem, živela sem!

Katja Božič
24. 2. 2020, 22.00
Deli članek:

Pravi, da ima privilegij, ker živi v osrčju narave; pogled na drevesa, rastline, živali, ki se nenehno spreminja, jo resetira, prestavi v drug svet. V objemu svojega doma najde odklop, mir in sprostitev izolirano (čeprav še vedno precej blizu) od civilizacije, kjer se življenje odvija tako (pre)hitro. V svojem življenju je doživela veliko žalosti, veselja, strahu, a vse je bilo potrebno, da je danes tam, kjer je – v gledališčih jo ponovno odkrivajo, trenutno igra v zelo odmevni predstavi 2020 in v monogrami o slavni pilotki Amelie E., njena priljubljena oddaja prehaja na večji format z gledalci v studiu, ki jo bo širila tudi na Youtube, uživa v pisanju svoje knjige, predvsem pa v sebi končno čuti mir in ogromno hvaležnosti za vse, kar se ji je zgodilo in kar se ji dogaja, pravi.

Revija Zarja Jana
Nezaupanje me je stalo zelo veliko težkih situacij, zasebno in profesionalno.

Kako se začne vaš dan? Že zjutraj načrtujete, kako ga boste preživeli?

Ne, jaz res nisem človek predalčkov, imam pa majhne rituale. Zjutraj po navadi popijem toplo vodo s kisom, včasih toplo limonado, včasih nič. Vem, kaj je zdravo, tega se držim. V obdobju, ko več telovadim, se vedno zelo dobro počutim, potem pa imam spet obdobje, ko si rečem, bom že. Nekako v valovih sprejemam to življenje in se ne obremenjujem s tem, ali moram vdihniti ali izdihniti, enim to mogoče pomaga. Nisem te sorte, da bi zjutraj zavestno načrtovala, kako bo potekal dan. Včasih se moram hitro zbuditi in teči. Ampak je pa nekaj – imam ta privilegij, da samo pogledam skozi okno in sem takoj v drugem svetu. Velikokrat si rečem: »Danes bo lep dan, pa četudi zunaj dežuje.« Če mi je težko, grem pa pisat svojo knjigo. To je zame tako terapevtsko, da imam občutek, kot bi se ponovno rodila!

O čem govori vaša knjiga?

Je avtobiografska in hkrati ne. Pišem o štirih osebah, ki jih prepletam na nekakšen nelogičen način, na koncu pa se bo vse razumelo. V eni situaciji grem, recimo, v otroštvo, v katerem se je zgodilo nekaj groznega. Vživela sem se v očeta, poskušala razumeti, kaj se je dogajalo v njem, da je to storil. Potem grem pa tudi v deklico – torej vase –, ki je vse to gledala, in opišem, kako je to ona razumela. Knjiga bo imela rdečo nit, za zdaj pa se še prepuščam toku. Ko sem jo pisala, me je nekaj stvari spet močno pretreslo, zato sem prepričana, da se bo dotaknila ljudi. Hočem jo dobro napisati, v dobrem jeziku, brez kakršnihkoli manipulacij. Nekaj odlomkov sem poslala Vesni Milek, ki je bila navdušena. Po mojem bom ob izidu imela takšno tremo, kot bi hkrati rodila tri otroke, bog mi pomagaj. (smeh) Sem namreč zelo samokritična. Še vedno nisem tako samozavestna, da ne bi potrebovala potrditve od zunaj. Življenje je hkrati komplicirano in zelo preprosto. Meni je najpomembnejše, da je resnično, da ni polno iluzij. Dolgo sploh nisem vedela, kaj so iluzije in da jih tudi sama živim. Do tega sem prišla s pomočjo oddaj. 

Po vsem znanju in modrosti, ki ju premorete danes, bi se vrnili na katero točko v svojem življenju?

Ne, zakaj pa? Jasno, da ko pogledam svoja leta, si rečem, vau, samo tako malo časa še imam!? Ko si mlad, se ti zdi, da imaš neomejeno časa. A veste, kaj si želim? Zadnjič sem slišala zgodbo prijateljice, ki ji je umiral oče. Na koncu ji je rekel: »Veš, draga moja, v redu je. Živel sem!« Tako sem tudi jaz dobila svoj modus vivendi – v redu je, živela sem! In, Katja, živela sem tako polno! Tako sem bila žalostna, da bi lahko tri luknje skozi to zemljo naredila, ampak sem živela! Vem, kaj je žalost, veselje, vem, kaj je strah, vse vem, živela sem!

Katero obdobje je bilo obdobje največjega učenja?

Od tridesetega do petdesetega leta. Prej je bilo malo inercije, malo sreče. Nekako je kar šlo. Potem so se začele stvari sestavljati. Pri štiridesetih sem se spomnila, da jaz sploh sem. Od petdesetih let naprej in s to oddajo pa sem kar naenkrat odkrila stvari, ki sem jih vse življenje premišljevala, tudi v teatru. Teater je neverjetno povezan s tem, kar učijo vsa duhovna učenja – prisotnost, vživljanje, ponavljanje, širjenje obzorij, podiranje meja, prepričanj. Mi se v gledališču sploh ne zavedamo, da vse to počenjamo. Najpomembnejše, kar sem se naučila, je, da tam, kjer me kaj razjezi in boli, pogledam vase. Ne kažem več s prstom na druge, kar sem prej zelo rada počela. Imela sem zelo slabo samopodobo. Govorila sem si: Ti si kriva! Ti si tako za en drek! Ti si to in to ... Na tak razdiralen način sem bila sama sebi največji rabelj. Ko danes natančno poslušam ljudi, ker sem se naučila poslušati, ugotavljam, da živimo v nekem mehurčku, kjer se nam vse zdi samoumevno, pa ni! Tudi ko prepoznaš vzorce in to, da svojo odgovornost pravzaprav prelagaš na druge – seveda tudi ob pomoči psihoterapevtov – tega še vedno velika večina ljudi noče sprejeti. Noče se spomniti in pogledati v svojo bolečino.

Ste raziskovali tudi s pomočjo psihoterapevta?

V kriznih obdobjih sem se vedno obrnila na psihoterapevta. Redno pa na terapije nisem nikoli hodila. V tistih trenutkih so mi pa pomagali – jaz sem namreč zelo hitro imela analizirano, od kod so moje bolečine. 

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020