Njena starša nista znala ne brati ne pisati. Mamo je kasneje Ana naučila, da se je znala vsaj podpisati. Služila sta pri večjih kmetih in oče je pri zadnjem dobil košček zemlje ter si na njem z lastnimi rokami ter rabljenim materialom, ki ga je znosil skupaj, postavil skromno bivališče. »Mama je iskala zavetje, kjer bi lahko živela brez pritiska obveznosti služiti drugim, oče pa je potreboval nekoga, ki bi vsaj malo poskrbel zanj. Tako sta drug v drugem poiskala varnost. Temelj njune zveze sta bila medsebojno spoštovanje in sobivanje. Poiskala sta se, da jima je bilo lažje iti skozi življenje,« pripoveduje Ana Kolar.
Da pri hiši ni bilo denarja, je pravzaprav zelo mil opis. Včasih je bilo skromno dekletce tudi lačno, ampak dovolj ji je bil en topel obrok v dnevu. Takrat se je najedla ter si tu in tam utrgala kakšen sadež – na podeželju je za to več priložnosti.
Nazaj se Ana ne ozira z zagrenjenostjo. Iz svojega otroštva želi potegniti svetlobo: vidi jo v svobodi, življenju v naravi in brezmejni možnosti raziskovanja. Pa četudi na smetišču, kamor so hodili iskat hrano za živali, ki so jih redili za preživetje. »Bližnje smetišče mi je dalo toliko veselja. Kot bi danes šel v nakupovalno središče, sem jaz šla na smetišče. Kakšen otrok mi je to celo zavidal, saj drugim starši tja pač niso dovolili. Nikoli nisi vedel, kaj boš našel: bo to kakšen plastičen nakit, čevlji z visoko peto, del učbenika za kakšno fakulteto, revija ali knjige. Brala sem tam najdene pesmi, zgodbe in uživala ...«
Osnova brez topline. Osnovne vrednote je že dobila pri očetu in mami. »Vendar zaradi svojega trdega in težkega življenja nista znala pokazati in ustvariti topline, da bi bili povezana družina. Ker nikoli nista bila deležna izkazovanja ljubezni, vedno sta morala samo delati, tudi zame nista znala skrbeti drugače. Osnovne stvari imaš, nič ti ne manjka, drugo pa ni pomembno. Tudi sama sta morala otrdeti, da sta lahko preživela. Rojstnih dnevov nismo praznovali, je pa bilo takrat boljše kosilo, ki sem se ga veselila. Čestitala mi pa nista.«
Nič spodbud, samo prepreke. Sosed, ki je upal, da si bo po smrti Aninega očeta prigrebel tisto skromno bajtico, ni mogel sprejeti deklice, ki mu je s svojim rojstvom prekrižala načrte. »Pri mojih petih ali šestih letih so mi nastavljali pasti, da bi se po nesreči ubila. Bilo je težko. Bila sem umazana, slabo oblečena, grozno ostrižena, in kjerkoli sem se pojavila, so me zbadali.«
Doma je ni nihče spodbujal k učenju, mnogokrat se je pripravila in naredila domačo nalogo iz občutka dolžnosti – bilo jo je sram, da bi bila zaradi neopravljenih obveznosti izpostavljena.
Da bi jo na šoli spodbudili ali se celo zavzeli zanjo, jo opogumili in ji vsaj pokazali možnost, da lahko nadaljuje šolanje na srednji šoli, se ni zgodilo. Ker so vedeli, iz kakšnega okolja izhaja, se je zanjo vnaprej pričakovalo, da bo šla delat. »Saj sem tudi sama želela, da bi zaslužila za hrano, kot jo imajo drugi, da bi lahko šla v trgovino in kupila nekaj več, ne samo najnujnejše, pa da bi si lahko v hiši kaj uredila. Ampak žal mi je bilo, da nisem mogla biti del tiste družbe, ki je šla naprej v šolo, saj mi do druženja s tistimi, ki niso ne delali ne hodili v šolo, ni bilo.«
Več v reviji Zarja/Jana, št. 9, 3. 3. 2020
