V iskanju prihodnosti. Kar nekaj časa sem morala čakati na pogovor z Anno, ker je imela veliko dela. Morala je dokončati ogromno zamrznjenih štrukljev za omenjeno vseslovensko naročilo, kar jo, seveda, navdaja s ponosom. Gre za nesporno priznanje kakovosti. To je bil vsekakor velik podvig, saj je vse narejeno ročno. Pol leta je vsak mesec naredila okoli 700 kilogramov štrukljev!

Ukrajinka Anna Aleksandrovna se je sicer v naše kraje priselila zato, da bi delala in zaslužila denar za zadnja dva letnika veterine. S seboj je v prtljagi prinesla tudi vse travme iz odraščanja v s černobilsko katastrofo in revščino zaznamovani, pozneje pa na več načinov izmučeni deželi, občutke nemoči zaradi izgubljene prihodnosti, pa tudi tisto, kar je pozneje še najbolj zaznamovalo njeno življenje – toleranco do pitja alkohola za tolažbo. Da je bil oče alkoholik, je dojela šele med svojim zdravljenjem, saj je bilo zanjo nekaj povsem normalnega, da mu je jutra »olajšala« tako, da mu je v velik kozarec nalila vodko. Velik zato, da s tresočimi se rokami ne bi polil pijače. »To je bilo zdravilo, to je bilo olajšanje … Tako so govorili. Tudi mladi so popivali brez slabe vesti,« se spominja.

Iz pekla v pekel. V tej toleranci do pitja alkohola je pravzaprav videla prvo in tudi največjo podobnost med Ukrajino in Slovenijo. Je pa tu padla v povsem drugačen svet. Triindvajsetletno dekle iz blokovskega naselja v velikem mestu je prispelo na kmetijo v Pirniče pri Medvodah. Načrtovala je, da bo Slovenija zgolj prva postaja na njeni poti v lepšo prihodnost, a se je, vesela in zgovorna, zaljubila v umirjenega in prijaznega fanta Andreja, ki je marljivo delal na stari družinski kmetiji, na kateri tradicionalno gojijo po več deset glav bikov. Po enem letu sta se poročila in Anna je zanosila. Vzgojena je bila, da je treba sprejeti vsako delo, da je treba spoštovati starejše in se posvečati družini, a je takrat nanjo padlo tudi breme skrbi za Andrejeva starša, gospodinjstvo in, seveda, delo na kmetiji. »Ko sem rodila dvojčka, je bila tašča, ki je bila hudo ukazovalna invalidka na vozičku, ki me ni nikoli sprejela in me ves čas vztrajno zaničevala ter mi omejevala gibanje in stike s sovaščani, že tako zlobna, da jo je bilo težko prenašati. Govorila mi je, da naj kar delam, saj tako ali tako nimam kam, da se mi ni treba z nikomer pogovarjati … Bila sem brez denarja, brez spodobnih oblačil … Mož je bil vajen takšnega zaničevalnega odnosa. Bil je posvojen otrok in se je šele pozneje začel skozi učenje v skupini za pomoč svojcem alkoholikov zavedati tudi lastnih čustvenih in vedenjskih težav. Tudi bolečine, ker se je po vasi govorilo, da so ga posvojili samo zato, da imajo na kmetiji delovno silo. Takrat pa ni hotel videti ne mojih ne svojih stisk, saj je bil zanj tak način življenja samoumeven.«

Drsenje proti dnu. »Nikomur se ni zdelo čudno, če sem kdaj pa kdaj popila kakšen kozarček. Tudi sama se nisem zavedala, da je to slabo. Mi je pa bilo lažje preživeti dan, kakšno stisko, zbadanje in zaničevanje, ki sem ju bila deležna, čeprav sem se trudila vse narediti po svojih najboljših močeh. Želela sem, da moja otroka odraščata v Sloveniji, z Andrejem sva se lepo razumela, bila sem se pripravljena prilagoditi, se učiti … Nikakor nisem hotela vloge, češ, uboga reva, kaj mora prestajati. A kar koli sem želela spremeniti na bolje – od hišnega reda, higiene, kulinarike, odnosa do otrok, moža …, vse se je izkazalo za misijo nemogoče. V meni pa se je kopičila stiska. Pozneje sem med zdravljenjem spoznala, da je bilo od vsega najhuje to, da se nisem imela s kom pogovoriti. Moža sem večkrat prosila, naj mi pomaga, a se ni zavedal, da je tako hudo.

»Nekaj bom popila« je bila tolažba. Dolgo je imela občutek, da ima vse pod nadzorom. »Nimaš 'mačka', nimaš tresočih se rok, misliš, da držiš vajeti v rokah, drugi pa tako ali tako ne opazijo, da se tvoje pitje stopnjuje. Ko sam dojameš resnost situacije, začneš stvar skrivati. Postaneš mojster prikrivanja. Po enem letu pitja 'po malem' preideš na več. Zadnja faza tega stanja je, da se ne moreš zbuditi in da zjutraj ne moreš delovati brez alkohola. Hkrati pa imaš v glavi težavo s sprejemanjem dejstva, da drsiš proti dnu, mučijo te hudi občutki sramu in nemoči. Ves čas delaš načrte, kako priti do alkohola. Pravzaprav se ukvarjaš samo še s tem. Češ, nekaj bom popila, da se umirim, potem pa ne bom več pila. A čas začasne pomirjenosti je vse krajši, količina potrebnega alkohola pa se povečuje. Dokler ne prideš do točke, ko tega ne moreš več prikrivati. Pri enih je ta čas krajši, pri drugih daljši – pač vlečeš, dokler lahko. Nekateri dolga leta uspešno prikrivajo pitje. Vsak organizem alkohol prenaša drugače, potem pa se začnejo prave zastrupitve z velikimi količinami alkohola.«

Utapljanje v alkoholu. Petkrat je imela hudo vnetje slinavke, a je osebni zdravnik ni nikoli vprašal, ali ima težave s pitjem. »Tudi v bolnišnici niso vrtali vame, da bi ugotovili razloge za bolezen. Jaz jim pa tega nisem bila pripravljena povedati. Mislila sem samo na to, kako bi čim prej znova prišla do alkohola. Pri meni je trajalo eno leto, da sem se znašla na dnu. Ko sta bila dvojčka stara eno leto, je počilo.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 10, 10. 3. 2020