Razne specialistične preglede, obiske zobozdravnikov in drugih terapevtov v tem času lahko brez težav preložimo, nikakor pa ne moremo preložiti poroda. Zato si prav lahko zamislimo stisko in strah mnogih bodočih mamic. Že tako so najbrž v skrbeh in negotovosti, kako bo porod potekal. A jih pomirja misel, da bodo imele ob sebi partnerje, ki jim zaupajo in jim bodo v oporo. Z izrednimi ukrepi zaradi širitve koronavirusa pa prisotnost bodočih očkov pri porodih ni več dovoljena. Za povrh se mladi starši zaradi okužb bojijo tudi za novorojenčke. »V porodnišnici je med ljudmi okužba verjetnejša kot v zaprtih prostorih doma, to je dejstvo. Zato vedno več žensk pomisli na porod doma, ki je v trenutnih razmerah za zdravo žensko, ki je tudi dovolj pogumna za ta korak in ima ob sebi zaupanja vredne ter usposobljene ljudi, najvarnejši,« je povedala babica Teja Škodič Zakšek.

Porod brez partnerja? Nika se je sicer že prej poigravala z željo, da bi rodila doma, vendar je njen partner dejal, da bi se počutil varneje, če bi rodila v porodnišnici. Odločila sta se za novomeško. »Imajo čudovito porodno sobo, namenjeno (naravnemu) porodu v vodi, ki sem si ga zelo želela, še pomembneje pa je, da so se mi babice zdele tako srčne, povezane in družinske, zato sem se takoj odločila za Novo mesto. Prav zaželela sem si svojega otroka roditi v to 'družino',« razlaga Nika, ki naj bi predvidoma rodila 1. marca. »Vendar sem čutila, da bo otrok nekaj dni zamujal.« Žal v tednu, ko so se razmere zaradi koronavirusa v Sloveniji že začele zaostrovati. »Sredi tedna sem v eni od skupin na Facebooku prebrala, da so v porodnišnicah zaradi nevarnosti okužb in širjenja virusa že začeli omejevati prisotnost partnerjev pri porodu.« Nika, ki je za svoj porod pripravila porodni načrt, pravi, da se je bila pripravljena prilagoditi v skoraj vseh točkah, samo partnerju pri porodu se ni želela odpovedati. »Najpomembneje od vsega se mi je zdelo, da je partner z mano in da smo v prvih trenutkih po porodu skupaj, takrat se mi zdi za otroka bistvena bližina obeh staršev. Ko sem klicala v porodnišnico, so mi povedali, da je pri njih sicer še vse v redu, da pa je po novem lahko partner z bodočo mamico samo do poroda, potem mora oditi in lahko pride nazaj šele ob odhodu domov.« Nika je bila vsa iz sebe. »Partner me je miril, da bova že speljala, ampak jaz sem bila vedno bolj v stiski.« Mrzlično je začela razmišljati o alternativnih možnostih, spet je obudila svoj skrito željo o porodu doma. A časa je bilo zelo malo. Najti babico, ki bi imela čas, in to tako na hitro, je bila pravzaprav loterija. Na priporočilo prijateljic, ki so imele z babico Tejo Škodič Zakšek nepozabno izkušnjo poroda, jo je poklicala. »Termine imam zasedene že več mesecev naprej, se pa vmes vseeno najde kakšna možnost, kot se je to zgodilo pri Niki. Problem je edino v tem, ker ženske, s katerimi delam, poznam praktično vso nosečnost. Ker pa so zdaj res malce drugačne razmere, se včasih prilagodim in pomagam ženski, ki jo poznam krajši čas. Nika je imela srečo, saj me je poklicala ravno v tednu, ko sem bila prosta,« razlaga Teja. Tisti dan jo je celo prva klicala, da bi zaradi nove situacije rodila doma. »Dan po tistem, ko sva se dogovorili, smo se srečali z doulo Ksenijo, s katero Teja sodeluje. Takoj sem obe začutila in vedela sem, da se bom v njunih rokah počutila varno ter da jima lahko popolnoma zaupam.«  

Sedmega marca opoldne je dobila popadke in do večera so se tako okrepili, da jo je okoli osme ure partner želel vseeno peljati v porodnišnico. Še vedno se ni povsem sprijaznil, da bo njegov otrok ugledal luč sveta v domači dnevni sobi, toda popadki so bili že tako močni, da Nika ni mogla nikamor več. »Med deseto in tretjo sem imela tako močne popadke, da mi je zmanjkalo moči. Takrat je babica ocenila, da se moram malo spočiti in nabrati moči za zaključek poroda.« Vmes je Nika že začela izgubljati zaupanje, da zmore. »Obupala sem, izgubljala pogum in prosila, naj me peljejo v porodnišnico,« pripoveduje. »Ko sem bila ravno na tem, da se predam, me je doula presenetila z vprašanjem, kdo me v življenju ni dovolj cenil, za koga nisem bila dovolj vredna. Postala sem zelo jezna nanjo, da mi med porodom postavlja vprašanja, ki si jih sama že vse življenje. A je bilo premišljeno, v tisti jezi sem namreč našla moč, da sem se začela boriti. V meni se je nekaj zganilo. Partner mi je rekel, da sem postala druga ženska in da je vedel, da bom porod speljala sama do konca. V tistih trenutkih se mi je vrnilo zaupanje vase, vedela sem, da zmorem. Še večjo voljo pa sem dobila, ker sta me tako babica kot doula hvalili in bodrili. Naša skupinica se je povezala in ob deseti uri in trinajst minut zjutraj, za dan žena, sem rodila najinega otroka.«

Več v reviji Zarja Jana, 24.3.2020