5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

lara-jankovič Odkrito.si

Lara Jankovič - Čutila sem duhove mrtvih

jumbo visma roglic Ekipa24.si

Joj, samo tega ne ... Tik pred Tourom iz ...

Ljudje

Moje premirje s hrano

»Če že ves čas razmišljam o hrani, zakaj ne bi tega obrnila sebi v prid,« je razmišljala Marina Zakič, diplomirana dietetičarka, ki je svoj življenjski izziv spremenila v poklic, s katerim uspešno pomaga drugim. Samozavestna Prekmurka se je od otroštva borila z debelostjo. Z znanjem in vztrajnostjo je uspešno shujšala za 40 kg. Težo in zdrave prehranske navade zdaj uspešno vzdržuje že več kot deset let, vendar je to borba, ki se nikoli ne konča, priznava.

»Že kot otrok sem zelo rada jedla,« pripoveduje. Poletne počitnice je preživljala pri babici v Srbiji, tam je bilo vse povezano s hrano. »Babica je imela kmetijo, velik vrt, domače živali. Je pa tudi zelo dobro kuhala in pekla. 'Jedi, jedi, dete, da porasteš,' (jej, otrok, da zrasteš, op. a.) je imela navado reči. Z veseljem sem jo ubogala in že kot otrok začela pridobivati kilograme. Prav zaradi lepega otroštva pri babici sem hrano povezovala z lepimi občutki.« Spominja se, da so bili starši zaradi dela veliko odsotni in da se je v trenutkih osamljenosti zatekala k hrani. »Ko je prišla mama domov, sem z njo z veseljem pojedla kosilo, kasneje pa še z očetom. V mojih očeh smo se s hrano povezali in družili.« Postala je njeno sredstvo tolažbe, boljšega počutja in prijateljica – tako danes razmišlja o razlogih, zaradi katerih se je redila. 

Ampak to je bilo stradanje! Bila je vesela in srečna deklica, odličnjakinja. V četrtem razredu je začela opažati, da je močnejša od drugih otrok. Takrat je trenirala košarko, a je bil ves trud na igrišču zaman. »Ker sem bila aktivna, sem bila še bolj lačna in sem še več pojedla. Takrat sta me starša že začela opozarjati, naj bom pazljivejša s sladkarijami, ki sta jih vedno manj kupovala. A sem jih jedla naskrivaj.« V prvem letniku srednje šole je tehtala že skoraj sto kilogramov. »Ko me je mama prvič peljala h ginekologinji in sem tam skoraj umrla od sramu, saj je tehtnica pokazala 96 kilogramov, sem se prvič v življenju odločila shujšati.« Začela je brskati po spletu za dietami in izbrala najstrožje, saj je bila odločena, da ji bo uspelo. »Bila sem vztrajna in v dveh ali treh mesecih sem shujšala 30 kilogramov. Ampak to je bilo stradanje! Danes vem, da je bil tak prehranski načrt popolnoma neuravnotežen. A čeprav je bilo zelo težko, saj sem bila nenehno lačna, sem v jezi nase in na ves svet zdržala.« Seveda pa ni razmišljala, kako bo novo težo obdržala. Ko je shujšala, jo je okolica kar naenkrat opazila, sošolci so jo hvalili, kar ji je seveda zelo godilo. Po drugi strani pa je bila brez energije, utrujena, tečna in razočarana nad tem, da jo sedaj bolj sprejemajo, čeprav se v resnici ni spremenila, drugačna je bila le na zunaj. »Že dan po koncu diete sem pojedla velik hamburger in nadaljevala s starim prehranjevanjem, saj nisem vedela, kako sicer. Mislila sem, da se bom z dieto rešila odvečnih kilogramov in konec, a sem se krepko zmotila.« Spet se je ujela v začarani krog prenajedanja. »Kar se hujšanja tiče, si takrat lahko prebiral le o dietah, o osnovah zdravih prehranskih navad in energijskega ravnotežja, hranilih ipd. pa ne. Prav tako ni nihče povedal ničesar o tem, kaj bo po hujšanju, kako vzdrževati težo! Danes se dobro zavedam, da hitre diete niso rešitev. Treba je odpraviti vzrok debelosti, ki je ponavadi v glavi in srcu, pretrgati čustveno vez s hrano, resnično spremeniti prehranske navade ter iskati ravnotežje in zmernost.« 

Tako ni več šlo! Ko je izgubila svojo prvo bitko, kar nekaj časa ni več poskušala shujšati. »Čeprav zaradi svojih kilogramov nikoli nisem bila depresivna in se nisem skrivala v svoji sobi. Bila sem vesela, rada sem se zabavala, imela sem veliko prijateljev. Pri dvajsetih sem spoznala svojega sedanjega partnerja. Nikoli se oziral na moje kilograme – sprejel me je tako, kot sem.« Ko se je njuna ljubezen ustalila, se je znašla v precej stresnem obdobju, tolažila se je s hrano in veliko jedla naskrivaj. Predvsem čokoladice, ki si jih je kupovala z žepnino. Ugotovila je, da ne ve, kaj bi počela v življenju, razmišljala je o svojih neustreznih odločitvah glede študija, zaradi videza pa se je večkrat počutila manjvredno. Vedela je, da mora nekaj storiti. Januarja 2011 se je odločila za spremembo. Takoj je omejila kruh, testenine in čokoladice. Vsa ta živila je namreč imela zelo rada. »Brez problema sem pojedla tudi dve ali tri čokolade na dan.« Po prvih štirinajstih dneh pa se je odločila, da bo spet poskusila z dieto. Na spletu je našla prehranski načrt za tri mesece. »Prvič v življenju sem dojela, da za spremembo ne bo dovolj štirinajstdnevna dieta z zeljno juho in da morajo miniti tedni, meseci, da izgubim odvečne kilograme. Dokončno pa me je dieta prepričala, ko sem videla, da dvakrat na teden vključuje sladico,« se smeje. In tu se je zgodil naslednji miselni preobrat: ni treba povsem izključiti živil, ki jih imamo radi, treba je le paziti, kako pogosto in koliko jih pojemo. Diete sem se dosledno držala, ker mi je ustrezala. Danes vem, da je dieto treba prilagoditi tako, da se je lahko držiš dolgoročno. Namreč, vsi lahko za dva tedna stisnemo zobe in shujšamo s strogo dieto. A takega tempa ne moremo vzdrževati in potem se zaradi lakote 'predamo' in vrnemo k starim navadam. Nujno je najti srednjo pot. V treh mesecih sem shujšala dvajset kilogramov, a drži, da težji ob začetni spremembi prehrane navadno izgubijo več kilogramov kot nekdo, ki ima le kakšnih pet kilogramov presežka.« S takratnim načinom prehranjevanja, ki torej ni izključeval nobenega živila, je v približno osmih mesecih izgubila 40 kg. Številka se je s prvotnih 106 ustavila na 65. »Bližnji so me zelo podpirali. Bila sem vesela in ponosna nase.«

Več v reviji Zarja Jana, 28.4.2020