Na začetku epidemije smo bili upanja in zaupanja polni. V tem hipu se zdi, da prevladuje splošen občutek nezaupanja v vladne ukrepe. Kako si to razlagate? Je to pričakovano in ali je nevarno?
Ankete kažejo, da se dvema tretjinama prebivalstva zdijo vladni ukrepi ustrezni. Nezaupanje do vlade še ni množično. Zdaj ga širijo tisti, ki jih neposredno prizadeva vladni poskus, da bi centralizirala državo in paradržavne ustanove, si jih podredila, jih disciplinirala in nadzorovala. Sedanja vlada organizira avtoritarno državo. Neposredno zato, da bi prikrila svoje nerazumne, razsipne in nemara koruptivne nakupe zaščitne opreme. Dolgoročno pa zato, da bi uveljavljala protiljudsko politiko. Da bi privatizirala zdravstvo. Sredi epidemije, ko se je pokazalo, da se samo javno zdravstvo lahko bojuje proti epidemiji, ga že rušijo. Direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje hoče uvesti plačevanje storitev (v zobozdravstvu, v zvezi z vidom, celo plačevanje prehrane v bolnišnicah), zdravniška zbornica hoče zasebne zdravnike vriniti v javni sistem in ga prikrito privatizirati. Ljudje, ki bi morali skrbeti za ljudsko zdravje, pripravljajo ureditev, v kateri revnejši ne bodo več mogli k zobozdravniku ali okulistu, v kateri bodo sorodniki nosili hrano bolnícam in bolnikom v bolnici. Vladni ekonomisti napovedujejo napad na stalne zaposlitve in zmanjševanje pravic iz dela. Namesto da bi odpravili delo prek agencij in posrednikov ter druge načine za povečevanje izkoriščanja. Namesto da bi prepovedali izžemanje delavk, kakršno, kot beremo, prakticirajo v Lidlu. Namesto da bi zaščitili sindikalistke pred preganjanjem. Namesto da bi ustavili onemogočanje sindikalnega organiziranja v podjetjih, vlada organizira avtoritarno državo, da bi podprla avtoritarnost kapitala.
Se res Slovenci tako težko držimo ukrepov, res samo mi tarnamo in smo tako večno nezadovoljni, drugi narodi pa tiho in lepo sledijo oblasti, vladnim navodilom in ne delajo težav? Zakaj je tako?
Zdi se mi, da so ljudje v glavnem zelo disciplinirani. Širi pa se splošno nelagodje, ker se je pokazalo, da se sedanji družbeni sistem ne more braniti pred epidemijo. Najbolj sta prizadeti prav državi, ki vsemu svetu vsiljujeta sedanji surovi kapitalizem: ZDA in Velika Britanija. Tomaž Mastnak je opozoril, da so tri četrtine obolenj in še več smrti v državah zveze Nato. Nato ves svet strahuje z ameriškim imperializmom – ne more pa zavarovati svojih ljudi pred epidemijo.
V epidemiji se pokažejo globoka družbena protislovja – a na preoblikovan način. Tako je sedanje nezaupanje do vlade v resnici preoblikovan spopad med dvema vrstama kapitalistične države – med »demokratičnim« liberalizmom in avtoritarnim liberalizmom. »Demokratični« liberalizem v resnici ni demokratičen: volitve vsako četrto leto sicer določijo garnituro na oblasti, a ne vplivajo na njeno politiko, saj se vladajočim niti predvolilnih obljub ni treba držati. Vse dosedanje »demokratične« vlade so uveljavljale enako neoliberalno politiko, politiko obrobnega kapitalizma v napol kolonialni odvisnosti. Liberalna »demokracija« je demokracija za elite: za področne menedžmente v gospodarstvu, v paradržavnih ustanovah (raznih zavodih, agencijah, nevladnih organizacijah), v šolstvu, znanosti in kulturi. Ko se družbeni spopadi zaostrijo, je tudi te omejene elitistične »demokracije« konec. Sedanja vlada pripravlja splošni napad na delovne ljudi, zato mora strniti vrste kapitalistične države.
Je to sploh dilema: tvegati zastoj gospodarstva ali tvegati veliko umrlih? Zagnati gospodarstvo in tvegati zdravje ljudi? V Ameriki ljudje zahtevajo delo, ni jim mar za virus, v katerega ne verjamejo. Kaj nas torej čaka?
To je lažna dilema, ki so jo lansirali kratkovidni ekonomisti. Žal je to v EU in ZDA »uradna« ekonomska veda. To je tista učenost, ki misli na kratke proge in s stališča »ravnovesij«. Vzorec je ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na svobodnem trgu. To je pogled z začetkov ekonomije pred dvesto petdesetimi leti. Zelo preprosto razmišlja takole: kot prihaja do ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem na trgu solate, tako naj bi bilo mogoče poiskati tudi najboljše ravnovesje med gospodarsko škodo in številom umrlih. Računajo število umrlih, ki si jih lahko še »privoščimo«, ne moremo pa si privoščiti »zastoja gospodarskih tokov«, kot se je izrazil tukajšnji akademski ekonomist. O »najboljšem« številu mrtvih so razmišljali že v obdobju velike lakote na Irskem v letih 1846–1851. Tako so razmišljali s stališča britanske imperialne vladavine. Tisto lakoto je povzročila epidemija bolezni na krompirju, umrlo je okoli milijon ljudi – od lakote, tifusa in drugih bolezni, ki jih je povzročilo stradanje. Dva milijona pa sta se izselila. Po sedanjih ocenah bi britanska vlada lahko preprečila katastrofo. A bila je liberalna vlada, prepričana, da država ne sme posegati v gospodarstvo in da zakoni svobodne konkurence zagotavljajo splošno korist. Verjela je v enako dogmo kot sedanja britanska vlada – pa tudi evropska komisija in sedanja slovenska vlada. Predsednik vlade je v nastopnem govoru hvalil svobodno konkurenco – prav v zvezi z zdravstvom.
Videli smo, da je zdravstvo svetovni problem, in v tej luči so kritike OECD Nemcev, ki so vlagali v zdravstvo (in bili zato ošteti s strani OECD!), prav nezaslišane. Kako se bodo lahko zdaj glasni zagovorniki privatizacije zdravstva sploh vrnili v svoje stare tirnice?
Tudi jaz sem mislil, da je zdaj vsaj privatizacija zdravstva izključena. A saj vidite: direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje že govori, da ni zadosti denarja in da bi bilo treba nekatere storitve plačevati, zdravniška zbornica hoče tiho privatizacijo, minister za zdravstvo govori o krčenju zavarovalne »košarice«, sicer pa je znan zagovornik privatizacije. Za svojo uničevalno politiko izkoriščajo epidemijo in slabosti sistema, ki so jih povzročili sami – ali njihovi pretekli kolegi in kolegice. Ljudje, ki imajo družbeni mandat in bi morali postaviti nov in močan javni sistem, nam predstavljajo »zamrznjeno sliko« sedanjega že hudo načetega zdravstva in pravijo: ne bo vzdržalo, moramo zmanjšati obseg, moramo privatizirati. Zakaj so le prevzeli funkcije, če nimajo idej in samo uničujejo?
Več v reviji Zarja Jana, št. 18, 5. 5. 2020
