MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

diana Odkrito.si

Škandali, ki bi jih kraljeva družina najraje ...

doncic dallas (3) Ekipa24.si

Veliki derbi in Ronaldo istočasno na televiziji? ...

Ljudje

S kuhanjem sem bliže otrokoma

Časti leskovačko papriko in domačo svinjsko mast, prisega na lokalno proizvedene in pridelane sestavine ter se ne loči od zgornjesavinjskega narečja. Drama mu ni tuja, muzika tudi ne, rodil se je, da bi bil ustvarjalen. Začel je z bolj slabo natreniranimi brbončicami – z neješčostjo v otroštvu, danes pa se s sinovoma povezuje prav v kuhinji. Večina ga je v vsej njegovi neposredni pristnosti spoznala v MasterChefu, preostale je osvojil že prej – s svojim robatim, duhovitim kuharskim vlogom Dans fotr kuha.

Iz Zgornje Savinjske doline, natančneje iz Luč, prihajajo hecni dedci, ob katerih si ne moreš kaj, da se ne bi režal na vsa usta. Poleg stand up face Gašperja Berganta, ki ima v Zarjinem uredništvu vsaj dve oboževalki, smo zdaj »fasali« še Miho Robnika. V svet se je začel oglašati iz svoje kuhinje v Nazarjah, kjer za svoj vlog pripravlja jedi, ki jih poimenuje povsem po svoje: štajerska potica (ni z orehi!), štajerski brancin (ni riba), zamaščena jetra, palačunke, alpske ostrige (niso še videle morja) … Še bolj kot njegov vlog ga je izstrelila oddaja MasterChef, ki pa je povečala tudi gnečo na vlogu: z 80.000 obiskov je postopoma prišel na skoraj že dva milijona ogledov. Ljudje so ga vzeli za svojega, je pač tak, kot rečemo, ljudski človek. »Zdaj, ko sem izpadel iz šova, pa sem se ljudem še malo zasmilil. Za oddajo imam same pohvale, predvsem pa sem se res naučil kuhati. Prej sem bil samo amater, zdaj sem spoznal tudi postopke, kot so temperiranje čokolade, in še kakšno gobo več kot le lisičke, jurčke, mušnice, marele in šampinjone. Pa koromač! No, zanj sem potem izvedel, da je res že stara zadeva, ampak ne vem, zakaj se mi je prej izmuznil. Pač to ni bila zelenjava naše mladosti,« pravi Miha, ki bo proti koncu tega leta nazdravil 40. letu. 
Ogromno se je naučil in po oddaji tudi čisto drugače gleda na kuhanje. »Prej je bilo to opravilo, ki se ga je treba lotiti – jesti moraš in treba je nekaj skuhati, pa dobro je, če se zraven še zabavaš. Po vseh profesionalnih tečajih in pogovorih s kuharskimi asi ter slaščičarji, ki so še bolj mahnjeni na predstavitev krožnika, sem spoznal, da je kuharija cela umetnost. Kot slikarstvo ali glasba. Upoštevati je treba pravila: zlati rez, barve, kontraste, na krožnik moraš postaviti liho število sestavin obroka …«

Multipraktik na delu. Sicer pa umetnost Mihu v življenju nikakor ni tuja. Je en tak ustvarjalen multipraktik. Vedno je rad bil v središču pozornosti, že v osnovni šoli se je vpisal v dramski krožek in ljubiteljskemu igranju ni nikoli zares pomahal v slovo. Veliko predstav, skečev, prireditev in obujanja starih običajev so se lotili z lokalno ljubiteljsko igralsko srenjo. Celo kratek film so posneli, z naslovom Pravljica na mičkeno drgč – v trdem zgornjesavinjskem narečju, kakopak. V glasbeni šoli se je učil trobento, ker se je pred njim že preveč drugih zagreblo za učenje kitare. Ampak se je pa s strunami kasneje spopadel sam. Za bas je poprijel v bendu, ker pač niso imeli drugega, poklic notranjega oblikovalca je spoznaval tudi v praksi, ko je v egipčanskem slogu opremil celjski nočni klub. Risal je stripe, kar najbrž ni tako čudno, saj sta risala tudi njegov stric in oče. Torej nas po doslej znanem ne bi smelo presenetiti, da je grafični oblikovalec, zaslužen za oblikovanje večine turističnih in informativnih plakatov v zgornjesavinjski dolini, snemalec, ki se znajde v videoprodukciji in posname vse od začetka do konca, pa še zapakira v privlačno obliko. Tako so njegove tudi vse videopredstavitve lepot in posebnosti njegove doline, ki jo dobro pozna, saj dela v Turistično-informacijskem centru, v kampu Menina, je vodič in vam lahko v angleščini ter nemščini z dozo humorja zdrdra vse o lokalnih zakladih. Kot je pivo, recimo. Je le rojen v dolini hmelja in mu zato primerno poje hvalo. Do zdaj je to počel večinoma za tuje obiskovalce. 

Koristna lekcija vojske. Po izobrazbi je ekonomski tehnik, maturo je v žep spravil z odliko, ampak potem ga je bolj kot fakulteta klicalo življenje. Po srednji šoli je dobil dobro delo, vmes pa je skočil še k vojakom. Ja, bil je nabornik – in to kar v precej domačem Celju. Da lahko greš iz vojašnice kar peš domov, se mu je včasih zdelo slabše, kot da bi ga poslali kam dlje. Se lahko hvali z vojaškimi zgodbicami?

Več v Zarji Jani, št. 18, 5. 5. 2020