Če sem prav razumela, ste bili okuženi s koronavirusom pred 14 meseci?

Res je. Koronavirusov je več vrst in jaz sem bil okužen z drugim podtipom koronavirusa, ne s tem, ki povzroča bolezen covid-19. Znaki pa so podobni, na koncu me je doletela pljučnica, a je na srečo izzvenela v desetih dneh. Se mi je pa ta infekcija vlekla dobre tri mesece. Prvič v 35 letih delovne dobe sem bil v bolniškem staležu. Zaradi tega preprosto nisem mogel več delati, na zadnji seji vlade sem s težavo sedel dve uri in potem šel naravnost v posteljo. Tako da bi lahko rekli, da me je korona spravila s politične scene oziroma vrnila v »normalno« življenje.

Bi se sedaj bili pripravljeni vrniti v tale divji pogon reševanja zdravstva?

Ne, morda samo v zares prvovrstno ekipo strokovnjakov in s konsenzom v parlamentu o tem, kakšen zdravstveni sistem hočemo imeti. Trenutno tega konsenza ni, v glavnem se prepirajo o tem, kdo je pametnejši, in si nabirajo politične točke. Ne razpravljajo pa o ključni težavi: o čakalnih vrstah in o tem, koliko denarja potrebujemo za njihovo odpravo. Če bi resno mislili, bi danes razpravljali o tem, za koliko bodo povečali sredstva v zdravstveni blagajni – govorimo o 200 do 300 milijonih evrov na letni ravni več. Tudi dolgotrajna oskrba, o kateri trenutno razpravljajo, je relativno preprosto rešljiva – potrebujemo 200 milijonov evrov, a se o denarju sploh še pogovarjati niso začeli. Zadnja debata o denarju je bila pri ukinitvi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in dvigu prispevne stopnje.

Ste človek, ki pozna globino problema slovenskega zdravstva. Pravite, da tako globoko kot sedaj še nismo zabredli.

Ko sem zapuščal mesto direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje, je bilo na računih dve milijardi in pol. Pa smo zvozili zdravstvo s to vsoto in s takratnimi čakalnimi dobami. Danes imamo na računu tri milijarde in 300 milijonov ter 500 milijonov iz naslova prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, pa imamo še daljše čakalne vrste. Z eno milijardo več denarja! Nekaj je hudo narobe.

Kaj pa?

Znižani normativi zaradi korone in vzdrževanja varnosti – nihče ne govori o naslednjem koraku: če se bomo še naprej držali vseh varnostnih ukrepov, bodo čakalne dobe poskočile tudi za 30 odstotkov. Zobozdravniki so že rekli, da ne bodo obravnavali več kot 15 do 20 pacientov na dan, temveč samo še osem. To je za polovico manj, zato potrebujemo za petdeset odstotkov več zobozdravnikov, ki jih pa ni. Seveda se potem pojavi rezervna možnost: da se bo to vse uredilo z nadurami in popoldanskimi dodatnimi termini. To se pravi, da je v ozadju vedno denar.

Generalni direktor UKC Ljubljana Janez Poklukar je govoril o dodatnih terminih, delu ob sobotah ...

To je ena izmed rešitev, treba pa se je zateči tudi k že obstoječim. Imamo več kot 1500 dodatno plačanih specializantov, ki delajo v sistemu, se učijo ob delu ter tudi opravljajo storitve in so za to posebej plačani iz državnega proračuna. Zdravstvena blagajna pa plača vse storitve, brez specializantov, torej so ti na voljo. Specializanti bi tako lahko opravljali manj zahtevne specialistične storitve, kot to zdaj že tako in tako počno, a se o tem ne govori naglas. Specializanti veliko delajo, vprašanje je, kje so v tistem času specialisti. Če bi želeli optimizirati sistem – govorim o bolnišnicah, v primarnem zdravstvu so zadeve kolikor toliko urejene –, je ključna naloga, da se začne spremljati delo po urah – da se razporeja ljudi na delo po urah.

Več nadzora nad specialisti?

Ne, več normalnosti. Splošni zdravniki, zobozdravniki in specialisti v specialističnih ambulantah imajo paciente naročene na uro in se natančno ve, kdaj boš na vrsti. Dobri vzporedni učinek koronavirusa je, da so pacienti naročeni na uro. Pacient ne izgublja časa, zdravnik je tam – da to krasno teče, sem nedavno doživel na lastni koži.

Tudi precej mojih znancev in prijateljev mi je na včeraj postavljeno vprašanje o trenutnem dostopu do zdravnika pohvalilo boljšo komunikacijo, odzivnost in celo več prijaznosti kot pred korono. Seveda so na drugi strani pacienti, ki nimajo tako prijetnih izkušenj.

Večji red je. V bolnišnicah je treba vzpostaviti osnovni red, pa ne bo čakalnih vrst. Zanje ni razloga! Podatki o produktivnosti v bolnicah kažejo, da delamo efektivno štiri ure in pol. Zato sem dejal, da bom zahteval od ljudi, da delajo šest ur in pol. Zato, da se vzpostavi red. Osnovni pogoj je, da začneš ljudi razporejati na delo. Čas je, da se začnemo pogovarjati o številkah in o stvareh, takšnih, kot v resnici so! Da se ne sprenevedamo.

Tudi o tem, kdo je delal med korono, se ne bi smeli. Po bolnišnicah je kar precej vrenja, ker ni jasnih navodil, kdo dobi dodatek za delo v tveganih razmerah in kdo ne. Zdaj bodo dodatek dobili tudi tisti, ki so imeli na oddelku pet pacientov, čeprav so delali tri četrt manj. Za opravljanje storitev, ki so v tem času izpadle, torej niso bile opravljene, hočejo pa nadure. Komu v turizmu pade kaj takega na pamet?! V zdravstvu bi morali izpadlo delo nadomeščati!

Ampak mi se bojimo za svoje zdravje, kdo nas bo pa zdravil, če se bomo takole obnašali do zdravnikov?

Izkoriščati strah pacientov je neetično, dolgoročno pa tudi družbenomoralno nevzdržno. Morda malo provokativno, pa vendarle: uvedimo poleg turističnih še zdravstvene bone. Pa naj dobijo tisti, ki čakajo na specialista, dvestoevrski bon in naj si pregled kupijo.

Več v Zarji Jani, št. 24, 16. 6. 2020