Saša, ki bo v novem projektu skrbela za čustveno plat udeležencev, je imela na vrhuncu svoje voditeljske kariere obdobje dobrih zaslužkov, vendar z denarjem ni ravno znala ravnati. Nikoli sicer ni bila pretirano zapravljiva, vendar je zaupala napačnim ljudem in naivno vlagala. »Pravzaprav sem se z denarjem zares naučila ravnati ravno takrat, ko sem ga imela najmanj. Tega, da se ne zadolžujem preko svojih zmožnosti, sem se naučila že od svojega očeta, ekonomista, ki mi je dejal: če nimaš, si ne kupuj. Nikoli nisem bila rada v minusu – če sem bila, nisem prav dobro spala. Ko sem bila najbolj brez denarja, sem se naučila, da če sem osredotočena na pomanjkanje in na to, česa vsega si ne morem kupiti, se ne počutim dobro. Če pa se ne počutim dobro, nimam dobrih idej, ne vidim poslovnih priložnosti, nimam pretoka idej. Naučila sem se, da ne glede na okoliščine skušam gledati naprej in osredotočam energijo v to, kar bi rada. Čeprav si v tistem trenutku nisem mogla privoščiti peljati svojih otrok na potovanje po svetu, sem si to želela in videla sliko prihodnosti, kako nam je lepo skupaj, na potovanjih, na izletih, na izobraževanjih. S temi mislimi sem se naravnavala. Ena od zakonitosti našega uma pa je, da deluje v smeri pričakovanega. Točno to, kar sem takrat 'videla', se mi je tudi precej hitro začelo uresničevati. Tako sem, na primer, kmalu peljala otroke na smučanje za ves teden, pa na križarjenje, letos pa vseh pet otrok za dobrih 14 dni v ZDA, kar je točno to, kar sem si želela,« pripoveduje Saša. Da dosežemo take cilje, je včasih dovolj že nekaj mesecev, za velike premike pa največkrat traja od dve do tri leta.
Pred dvema letoma je šla tudi na finančno svetovanje k Ani in zdaj se počuti varno, to pa ji daje notranji mir in disciplino.
Čez noč je ostala brez vsega. Ana ima za sabo zelo težko življenjsko izkušnjo, zase pravi, da otroštva pravzaprav ni imela. Od 18. leta ve, kako je, ko si čez noč prisiljen zapustiti dom in niti lastnih oblačil nimaš več. »Čez noč sem iz bogate družine (zaradi alkoholizma v družini) pristala na dnu. Želela sem se počutiti varno in živeti brez nasilja – to je bilo zame nad vsem. Imam srečo, da sem po karakterju borka in da sem imela v sebi to moč, da sem dokazala sama sebi in tistim, ki so me ranili, da materializem ni vse. Kako tanka linija je med biti bogat in biti reven, sem doživela na lastni koži.«
Kadar jo danes kdo vpraša, kaj ji pomeni denar, odgovori: sredstvo za dosego ciljev. »Ljudje, s katerimi delam, pogosto hrepenijo po bajnih vsotah. Nikoli jim ni dovolj. Napredujejo, pa jim še kar ni dovolj, in si tudi priznajo, da se kljub višji vsoti na računu ni nič spremenilo. Ljudem želim dokazati prav to, da ima vsak neko mejno vsoto denarja, ki ga potrebuje in ko si reče, da je srečen. V karanteni je marsikdo naenkrat ugotovil, da mu dva avtomobila (po možnosti na lizing) v garaži ne koristita, saj ne sme od doma,« pravi Ana Vezovišek, ki se je učila na napakah svojih staršev, ljudem pa želi pokazati drugačno pot, saj se ji zdi, da smo povsem zašli.
Pozabite na hitre rešitve. Za oddajo so se jima javili različni ljudje in za nekatere se zdi, da so v brezizhodni situaciji. Na teh primerih, s katerimi bosta delali dva meseca (kar je seveda premalo za dolgotrajno rešitev), bosta pokazali, da se s strokovno pomočjo in z drugačnim načinom razmišljanja da ostati v plusu – tako čustvenem kot finančnem.
Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020
