Odraščala je na obrobju Ljubljane, obdana z naravo, ki je še danes njen navdih in zatočišče. Jutranjega sprehoda s psičko nikoli ne izpusti, pravi, obe uživata v trenutkih, ki pripadajo samo njima, ter po tem sproščeni in pripravljeni zakorakata v nov dan.
Nad psi se je navduševala od malega. Zanjo so bili tisti, ki so jih imeli pri hiši, vedno veliko več kot zgolj čuvaji posesti. Bili so njeni prijatelji, zavezniki, brez dvoma čuteča bitja. Da bo v življenju zagotovo delala nekaj, kar bo povezano s psi, je bila prva stvar, ki se je je kot otrok res v polnosti zavedela, pravi Urša. »To se mi je vedno zdelo zelo pomembno, ne glede na vse.«
Študij biotehnologije je bil koristen ovinek. Pot do tja ni šla naravnost, bilo je nekaj ovinkov, za katere pa ji ni žal, temveč je hvaležna za znanje in izkušnje, ki jih je z njimi dobila. Starši so jo na njeni poti vedno podpirali in ji dajali svobodo, poudari, ampak tako kot vsi skrbni starši so si tudi oni, zlasti oče, svojo punčko lažje kot v frizerskem salonu za pse ali zavetišču za zapuščene živali predstavljali v kakšnem eksistenčno varnejšem okolju, na primer v znanstvenem laboratoriju. Urša je šla res študirat biotehnologijo, kar je za njeno zdajšnje delo v resnici dobra podlaga, saj ima veliko znanja o delovanju organizma ter se zato lahko lažje in bolj suvereno pogovarja z veterinarji. Študij je uspešno končala, saj stvari, ki jih začne, ne mara puščati nedokončanih, a je bila med študijem in delom v laboratoriju pogosto precej nesrečna. Saj je zanimivo, tudi pomembno, pravi, ampak včasih so »koncepti biotehnologije neskladni z mojimi načeli«. Njej biotehnološki posegi v organizem, v naravni red preprosto niso blizu. Prav tako ne sprejemanje zgolj tistega, kar je znanstveno potrjeno in dokazano. »Če česa ne moreš dokazati, še ne pomeni, da to ne obstaja.«
Masaže psov so jo naučili Angleži. Še vedno pa se živo spomni trenutka, ko ji je, z mislimi pri znanosti in čutenjem povsem nekje drugje, »kapnilo, da bi lahko masirala pse. Verjamem teoriji, ki pravi, da ima vsak od nas dostop do kreativnega genija, da neka ideja od zunaj vstopi vate in se realizira prek tebe.« Stvari se je po svoji navadi lotila skrbno in sistematično, prebrskala je vse, kar je bilo mogoče, iskala tečaje masaže psov po vsem svetu in nazadnje najboljšega našla v Angliji. Vpisala se je, z obilno očetovo podporo, za kar mu je zelo hvaležna, potem ko je prestala podrobne intervjuje, preverjanja, vprašalnike … Bala se je sicer, da ne bo primerna kandidatka za vpis, ker takrat še ni imela svojega psa, ampak to sploh ni bila težava, saj jih je zanimalo predvsem to, kako resno se je pripravljena učiti. In glede zavzetosti Urša res ne bi mogla biti boljša kandidatka. Prvo leto je izobraževanje po modulih potekalo na daljavo, on line, drugo leto pa je prišlo na vrsto že veliko praktičnega dela. V Angliji je bila petkrat po dober teden, doma je morala opraviti deset študij primerov, torej je deset različnih psov v nekaj tednih zmasirala, napisala poročila o masaži in jih poslala veterinarjem. Kolikor ve, je bila na tem študiju doslej edina Slovenka, nasploh je poleg Angležev vključenih bolj malo tujcev. Študij ji poleg znanja in izkušenj ni prinesel kakšnega uradnega naziva, a gre za ugledno, zunanje akreditirano izobraževanje, ki ima zato kar pomembno mesto v njenem življenjepisu.
Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21. 7. 2020
