Tri leta je bil vsak dan v dnevnih sobah številnih Slovencev, rekord so postavili, ko je v enem večeru Štorijo gledalo 184.000 ljudi. Še vedno ga prepoznavajo – tudi tisti, ki Štorije morda niti videli niso. Zdaj jo spet vrtijo in ljudem čisto paše. In se celo sprašujejo, kdaj bo še kakšna sezona.
Je pa tempo za zaposlenega igralca, ko vzporedno še snema serijo, ubijalski. »Ob pol petih sem vstal, spil kavo, ob pol sedmih sem bil že v maski v Ljubljani, od sedmih do devetih sem imel snemanje, nato hop v avto in v Trst na vajo. Ob dveh popoldne sem šel spet na pot proti Brdom snemat na lokacijo do 18. ure, zvečer pa nazaj v Trst.« Ko je prišel domov, se je do enih zjutraj učil tekste. Kakšen tempo! »Se sprašujem, kako sem sploh utegnil dva otroka ustvarit!« (smeh) Olivija in Voranc sta stara tri in eno leto in njunega očka zdaj kamera že malce skomina.
Vloga Avguština Rebule – Guštota iz Ene žlahtne štorije vas je zelo zaznamovala. Ljudje v vas vidijo Guštota in konec. Kaj pa porečejo, ko vas slišijo, da govorite ljubljansko?
Takrat jim postane jasno, da sem res igralec, ki igra Guštota. (smeh) In ker je bilo za Guštota toliko zanimanja in prošenj, sva z Rokom Vilčnikom ustvarila še predstavo Gušto gre na romanje. In ne, to ni stand up, ampak uro in pol trajajoča predstava z repom in glavo. Sem pa na odru samo jaz, to pa res.
Romanja z Guštotom ne igrate več pogosto, vseeno pa ste morali zaradi korone odpovedati nekaj napovedanih predstav. Korona je vse obrnila na glavo, kajne?
Je, seveda. Med koronsko karanteno sem ugotovil, da smo prej preveč noreli. Svet je preveč norel. Vse je bilo prehitro, tudi teater – vse je bilo prenasičeno. Vedno manj se je delalo na kvaliteti, temveč samo na kvantiteti – čim več predstav, premier. Potem je prišlo do površnosti in trg je po mojem mnenju zasičen. Zato sem upal, da bomo po koroni spregledali in nekaj spremenili – da se bo svet na novo vzpostavil in prišel v neki normalen ritem. Se je pa zgodilo ravno obratno! V 29 dneh smo morali narediti predstavo. V zagovor teatrom: morali so uloviti in speljati vsaj še nekaj sezone, ki jim je preostala. Ljudje so septembra kupili abonmaje, dobili pa samo tri, morda štiri predstave, morali pa bi jih šest. Nacionalni teatri – SNG Nova Gorica, Drama v Ljubljani in SNG Maribor – so financirani od države, koprski pa je mestni in odvisen od občine in tudi od prihodka. Zaradi izpada predstav je bil proračun okrnjen in po karanteni so bili primorani speljati čim več predstav. Tako da je bil ritem še bolj ubijalski kot pred korono.
V Italiji, ste omenili prej, v teatrih večinoma sploh ni redne službe?
Pri nas poznamo in imamo organizirano gledališče bolj po nemškem sistemu, medtem ko Italijani že stoletja poznajo tako rekoč »voz in comedio del arte«, kar pomeni, da naberejo igralce svobodnjake in naredijo v enem mesecu predstavo, s katero pol leta nastopajo po vsej Italiji. Redni ansambel ima samo nekaj stalnih teatrov in naš v Trstu, kjer nas je samo še pet. Ne vem, koliko nas bo še to sezono. V Rimu nenehno pritiskajo, zakaj imamo ansambel, če pa drugod v Italiji tega ni. In moramo potem venomer razlagati, da smo bolj naslonjeni na slovenski sistem in igramo abonmajske predstave, torej je drugače kot po preostali Italiji. Si predstavljate, da ste igralec z družino? Dobiš dnevnico in povedo ti kraj, kjer se moraš naslednji dan pojaviti, za drugo moraš poskrbeti sam.
Tako brutalno je v Italiji biti igralec?
Uf! Zamislite si, da ste svobodnjak, ki čaka, da te nekdo pokliče za delo. In ko te naposled le, ti povedo, da potrebujejo v igri nekoga, ki dvakrat na oder prinese kozarec. Boš šel s to igro z nami po vsej Italiji? Rečeš da. Potem te pa naslednji dan pokliče drug, ki ti ponudi vlogo Hamleta. Eh, ne morem, ker bom v drugi igri nosil kozarec – pol leta. Tako je to. Seveda je Italija tako velika, da lahko postaneš tudi eden izmed zvezdnikov, ti nastopajo v filmih, kjer lahko dobro zaslužiš, ampak večina pa ne živi dobro. Trst pa je venomer na prepihu – lovi ravnotežje med italijanskim in slovenskim sistemom. Poleti sem vedno brez dela, razen letos, ko se je zaradi korone vse zamaknilo in smo julija imeli premiero muzikala. Režiser muzikala je Stanislav Moša, legenda češkega muzikala, kjer imajo prav šolo, specializirano za muzikal. In to delajo, da je veselje!
Imeli ste 29 dni, da ste ustvarili muzikal – po koroni. Kako težko ste se zbudili iz »zimskega spanja«?
Točno tako je bilo videti – kot da te zbezajo iz zimskega spanja, ko si kot štorasti medved ves zaspan in počasen. Po treh mesecih si vržen na vaje, kjer ti režiser ploska ena dva tri, dajmo ponoviti! Je pa res, da smo s Patrikom Greblom virtualno nekaj pevskih vaj že opravili.
Vsak od nas poje določene komade, vsi pa plešemo pri štirih točkah – to je bilo pa vsaj na začetku najhuje, saj moraš koreografijo usvojiti v zelo kratkem času. To res rad počnem, od nekdaj sem si želel nastopati v muzikalu, na akademiji smo delali dva cela muzikala (Zgodba z zahodne strani in The Baker's wife) in takrat sem se v muzikal zaljubil! Zato sem se veselil tega, a nas je ustavil covid. Zdaj smo morali napraviti nekaj prilagoditev – na odru ni mogel biti cel orkester, ampak samo trije glasbeniki, ki so s pomočjo tehnologije sicer uspeli doseči poln, bogat zvok, je pa bil problem, ker nismo vedeli, kako se na začetku junija z maskami in ob upoštevanju razdalj sploh lotiti vaj. Potem so nam strokovne službe sporočile, da razmišljajo o obravnavi igralskih zasedb kot gospodinjstev, mi pa smo se tudi dogovorili med sabo, da se ne bomo udeleževali zabav in večjih druženj. Pa saj tako nismo imeli časa – od jutra do večera smo bili v gledališču!
Več v reviji Zarja Jana št. 30, 28. 7. 2020
