Ljudje

Prinašalka luči iz Pirana

Urška Krišelj Grubar
3. 8. 2020, 22.00
Deli članek:

Umetnostna zgodovinarka, ljubiteljica knjig, dobrih filmov, morja, kamnov, živali in ljudi. Sobodajalka. Popotnica, ki vrača gostoljubje. Prostovoljka v azilnem domu. Mama in ženska, ki je ozdravela po težki diagnozi raka. Avtorica dveh knjig. Airbnbjevske zgodbe (že izšlo pri založbi Chiara 2019) in Azilne zgodbe, ki so tik pred rojstvom.

Zarja Jana
Na obisku v stari piranski hiši pri Maji Sotenšek

Sediva v prvem nadstropju Majine hiše iz 17. stoletja na Punti v Piranu. Ni še tako dolgo, ko je obnavljala tla in po odmiku plasti naletela na kamnito ploščo z zapisom, ki jo je povabila na nova odkrivanja zgodb, ki jih nosi hiša. Plošča nosi letnico 1663 in zapise priimkov, ki jih je Maja raziskovala v arhivih Kopra, pot pa jo je vodila tudi v Benetke. Maja, ki je študirala umetnostno zgodovino in primerjalno književnost ter bila dolga leta zaposlena kot bibliotekarka v ljubljanskih knjižnicah, se je odločila, da bo napisala zgodbo o piranski hiši, ki jo je po vojni, leta 1955, kupila njena babica. Z njo želi opozoriti vse druge zdajšnje in bodoče lastnike, ki se lotevajo prenov kulturne dediščine Pirana, naj spoštljivo in pozorno prenavljajo te dele zgodovine, saj hiše skrivajo še toliko neodkritega. Verjame, da so prav v teh zgodbah rešitve za uganke, ki nam jih postavlja sodobno življenje. 


Na babičini mizi pojeva primorsko mineštro. Zelenjavni vrt ima Maja v Seči in jutra so pogosto rezervirana za ta kos zemlje, kjer zraste večina zelenjave. Pa zelišča, seveda s sivko na čelu, iz katere zase tudi destilira eterično olje. To leto je še posebej veliko majarona, pove, ki ga je čutiti tudi v mineštri.

Ljubiteljica kamnov. Na tisti babičini večni jedilni mizi, na kateri se znajde vse, od sveže zelenjave do posušenih zelišč, rumenocvetnice (smilja), namočene v olivno olje, stekleničk, pripravljenih za sivkin hidrolat, do najrazličnejših kamnov, prinesenih z vsega sveta. Posebno mesto sredi mize zavzema okrogel kamen iz okolice bosanskih piramid na Visokem. Tega sploh ne prestavlja, pa tudi drugi kristali, ne naključno razporejeni po mizi, imajo vsak svoj namen. V ametistu vidim tudi bajalico, ki čaka na Majina vprašanja. Trideset let v preteklost sega njena zgodba o  kristalih. S tedanjim partnerjem sta skupaj delala v knjižnici, ko se je tam oglasil nekdo s kompletom pisanih kamenčkov. Takoj sta zastrigla z ušesi. Nedolgo zatem sta odprla trgovino s kristali Skarabej v Plavi laguni v Ljubljani, zgodbe kristalov in njihov dobri vpliv na človeka pa so postali še ena od Majinih poti. Vzporedno je ostala zaposlena v knjižnici, a ji je po dvajsetih letih začelo zmanjkovati moči. Še preden mi pove, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi, diagnoza rak, gre v sosednjo sobo, kjer ima ob nočni omarici ob babičini postelji shranjen čisto poseben kristal. Safordit. Redek kamen, ki ga je najti samo na enem koncu zemlje, v Arizoni, od kod zares izvira, pa še ni povsem jasno. Nekateri menijo, da je nezemeljskega izvora, da je prišel celo iz ozvezdja Orion mimo Siriusa, nekateri pa menijo, da sodi v najstarejšo skupino vulkanskega stekla. Maja omeni ruskega teozofa in slikarja Nicolasa Roericha, ki je iskal legendarni šambalski kamen čintamani, kamen miru. Želel ga je prenesti po vsem svetu in s tem vzpostaviti planetarno mrežo miru. In ko Maja drži v rokah ta kamen, je čutiti, da so lastniki tega kamna prinašalci luči.

Prehiter tempo in neprijetna diagnoza. Deset let je od tega, ko je zatipala bulico, medtem ko je zleknjena na postelji brala knjigo. Zdravnik jo je napotil na pregled tkiva. Izkazalo se je za maligno. Potem se je z bliskovito naglico sprožil plaz: operacija, še dodatno okužene bezgavke, metastaza na rebru. Čeprav je bila dotlej prepričana, da ne bi izbrala zdravljenja s kemoterapijo, so sledili trije cikli.

Več v reviji Zarja Jana št. 31, 4. 8. 2020