Čudežne niti dobrih misli

Doživeli smo sončen in topel jesenski dan v Zatolminu, vasici v čudoviti dolini Soče in Tolminke, ki jo z vseh strani objemajo vrhovi visokih gora. Če tukaj preživiš otroštvo in potem odideš v svet, v srcu za vedno nosiš ljubezen do te čudovite narave. Mojca Benedejčič se je po študiju modnega oblikovanja vrnila v Zatolmin, prevzela družinsko kmetijo in se končno tudi uradno posvetila zeliščarstvu. Če jo imajo v Hiši Franko za svojo zeliščarico, je to zagotovo znamenje odličnosti.

Mati Albina – nona, planinka, zeliščarica in prva učiteljica. V eni od za te kraje z gručastimi naselji tipičnih primorskih hiš, zgrajenih v hrib, so ob noni Albini rasli ne le Mojca, ampak še dve njeni sestrični, rojeni v razmaku slabih dveh let, in dva bratranca. »Vse nas je 'rihtala'. Klicali smo jo mati. Moji stari starši so se ukvarjali z živinorejo in oddajanjem mleka. Mati Albina je pasla krave v planini in tudi nas otroke pogosto vodila s seboj. Nono Mirko nam je vsak večer pripovedoval zgodbe o volku Siborju. Zgodbe si je izmišljeval in jih zapisoval, pet otročičkov, ki smo kot sardine ležali na topli krušni peči, pa smo ga poslušali, ne da bi izustili en sam glas. Od vseh petih sem se edino jaz tako navezala na ta svet, da se od njega nisem nikoli tako zelo oddaljila, da se ne bi mogla vračati. Moji starši so sicer imeli službo, a so na kmetiji obdržali telice. Še danes jih imamo običajno kakšnih deset, imamo pa tudi precej zemlje v okolici vasi. Pri nas namreč travniki in njive niso ob hišah, ampak na terasastem terenu pod vasjo.«

Če ne poznate tega konca, naj povemo, da so nedaleč od vasi slovita Tolminska korita, najjužnejši vstop na območje Triglavskega narodnega parka. Jasno je, da ni treba posebej spraševati, kaj je v tej rajsko lepi in radodarni naravi Mojco zaneslo v zeliščarstvo.

Prva jo je učila nona, nato pa sta to »šolo« nadaljevala mama in oče.

»Ljubezen do hribov in zelišč je nekako rasla skupaj z menoj. Za nekatere rastline se še vedno spominjam kraja, kjer so mi jih nona ali starši prvič pokazali in me o njih podučili. Nič ni lepšega kot vonj cvetočih rož ali smole iglavcev v zraku, segretem od toplega sonca. Te vonjave me spominjajo na otroštvo, na lovljenje s prijatelji po travnikih, gozdovih in planinah. Otroci smo nabirali šopke in jih nosili kazat starejšim ali pa smo s staro mamo pletli venčke. Hvaležna sem za to srečno otroštvo.«

Vrnitev na izhodišče. Že kot najstnica je vsakemu, ki je prišel na obisk, namenila skodelico zeliščnega čaja, saj je ljubiteljsko že ustvarjala mešanice. Po študiju je začutila, da bi se rada vrnila v svet zeliščarstva in ga posredno povezala tudi z oblikovanjem tekstila in volne – poglobila se je namreč v barvanje z naravnimi barvili. »Začelo se je že v študentskih časih, ko sem se prvič srečala z barvanjem svile s čajem. To je preraslo v malce večji projekt, saj je tudi tema moje diplomske naloge, ki še vedno čaka zaključek.«

Medtem si je pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo. Hodila je na dodatna izobraževanja, domislila se je številnih idej in jih razvila. Pred dvema letoma se je dokončno odločila za življenje v Zatolminu, na začetku tega leta pa je postala mlada prevzemnica kmetije z dodatno dejavnostjo – zeliščarstvom. Starši jo v vsem podpirajo. Pridobila si je tudi sredstva za prenovo stare stavbe, v kateri bosta sušilnica in soba za organiziranje delavnic, saj zelo rada poučuje in predaja svoje znanje. Nakupila bo dodatne destilatorje za eterična olja, na polju pa stoji kozolec, ki ga je prav tako treba prenoviti. Za zdaj ima zelišča posajena na 200 kvadratnih metrih njive, a bo treba ta zeliščni raj vsekakor povečati. Preostale rastline nabira v naravi. Deluje pod znamko Pehtra in, kot v smehu pove, ima idej in načrtov za dve desetletji.

Kdo je Pehtra? Ime Pehtra si je izposodila od starovercev, tistih, ki so prvi častili dobre energetske točke doline Soče in drugih čudovitih območij slovenskega hribovja. Že nekaj časa jo zanima staroverstvo, ki je na tem območju vztrajalo kar precej časa, o čemer pričajo številne najdbe. »Staroverci so častili naravo, zemljo, sonce …, zato mi je to načelo blizu. Pehtra je ženska, ki, kot pravi izročilo, prinaša svetlobo, luč in plodnost. Ljudem je za zaščito in krepitev dobrih namenov izročala čudežne niti, v katere je vpletala svoje dobre misli in skromne želje ljudi. Tako želim tudi sama z ljubeznijo do gojenja in nabiranja zelišč svoje dobre misli razdajati ljudem. Čajne mešanice so pripravljene iz zelišč, ki rastejo v Posočju, in tistih, ki jih gojimo na družinski zeliščni njivi. Poleg učinkom sestavin v čajni mešanici se posvečam vonju, barvnim kontrastom in okusu. Zame je skodelica čaja obred, za katerega si vzamem čas, in pri tem ob pitju v mislih odtavam tja, kamor me ponese spomin vonjav. Želim si, da bi v tem hitrem načinu življenja vsak našel tisti svoj obred, ob katerem človek za dvajset minut posedi, se v mislih preseli v svoj najljubši kraj in pri tem uživa življenje.«

Ljubezen do hribov ji je bila položena v zibelko. »Hribi so moj psihoterapevt. Kadar koli imam težave s seboj, kadar ne verjamem vase, kadar sem žalostna ali se želim znebiti kakšnega bremena pa tudi kadar sem dobre volje in v meni vre od veselja, ki si ga želim podeliti z naravo, grem v hribe. Res je, ljubezen do hribov mi je bila položena v zibelko. Mama je mesec dni pred porodom z menoj v trebuhu stala na vrhu Krna. Oba z očetom sta zaljubljena v hribe, in to ljubezen sem očitno podedovala tudi jaz.«

Več v reviji Zarja Jana št. 41, 13.10.2020