Ljudje

Z vsako ljubeznijo nas je več

Petra Arula
9. 11. 2020, 22.00
Deli članek:

Ne vem, kje naj začnem obisk pri Brini Svit. Pred vrati njene z okusom opremljene hiše na Krasu, ki gleda v neskončno modrino morja in neba, ob dišečem kosilu, ki naju je s fotografom pričakalo, ko sva stopila v njen svet, ali ob poslušanju njenih besed, s katerimi sem božala tipke svojega računalnika, ko sem jih zapisovala. Bile so plešoče, včasih šepetajoče, pa mile in drzne, odločne. Premišljujem, ali Brina Svit, pisateljica, ki piše v francoščini in svoje knjige prevaja v slovenščino, pleše svoj ljubi tango tudi takrat, ko govori. Rada govori, predvsem o svojih junakih in njihovih zgodbah, ki, zdaj vem, ne burijo domišljije le meni kot bralki, ampak tudi njej, njihovi ustvarjalki.

Zarja Jana
Brinina hiša na Krasu gleda v neskončno modrino morja in neba.


»Pridite v sredo, ob enih, na kosilo k meni v Zagrajec,« mi je odgovorila na vprašanje, kdaj se lahko dogovoriva za intervju. In to kosilo za veliko mizo pred hišo je bilo prijetno v njeni družbi in družbi njenega moža Francoza, ki se je z nami pogovarjal v slovenščini. Ker smo gledali na Italijo, smo jedli testenine. Tako okusne, kot jih že dolgo nisem okusila. »Tudi moji prijatelji iz Italije jih obožujejo,« je rekla Brina in dodala, da pravijo, da skuha boljše kot njihova mama. Če ji to rečejo Italijani, potem je ne hvalim kar tako. Sladica, ki je sledila špagetom v paradižnikovo-česnovi omaki, je dišala po Franciji – pečene kutine. Slastne, nasitne, mikavne. Ob kavi je Brina postala malce nestrpna, ker se ne fotografira rada, pa je sledilo prav to. »Ne maram se fotografirati,« je rekla in povedala, da občudujeEleno Ferrante, katere resnične identitete ne poznamo in ki se ne pojavlja v javnosti.Nihče ne ve, kdo se v resnici skriva za tem imenom. »Če bi se dalo, bi se temu delu s promocijo izognila. Čeprav se z veseljem zdaj pogovarjam z vami, ker me zanimajo ljudje in ker vsako srečanje nekaj prinese s sabo. Obenem se zelo rada srečujem s svojimi bralci, ker ima vsak kaj povedati o moji literaturi. A najbolj mi je všeč, kadar mi ljudje pišejo v mojo založbo in mi povedo, kar mi imajo povedati, s tem imam res veliko veselje in jim z veseljem odpišem,« je povedala pisateljica, katere knjige izdaja založba Gallimard v svoji elitni zbirki La blanche.

Ne bojim se povedati, da dvomim. Sedeli sva v njeni pisarni, za katero bi lahko hitro ugotovili, da je soba pisateljice ali vsaj svetovljanke, ki ljubi umetnost, in govorili o – dvomu. S pisateljico, prejemnico prestižnih francoskih nagrad. »Ne bojim se povedati tega, da dvomim. Dvom je konstruktivni del pisanja. Velikokrat se zgodi, še posebej če pišem roman, da si po 50 straneh pisanja rečem: Kaj pa če je vse to zanič? Tudi zato so mi bile novele, ki sem jih nazadnje pisala, v večje veselje.« 

Je kakšno vrgla ven? »Ne, le ena je ostala nedokončana, a jo bom dokončala. In nastala bo še ena. Ko sem se nazadnje z letalom peljala s Krasa v Pariz, je zraven mene sedel mlad fant, njegove roke so bile čisto bele. Vprašala sem ga: Ste vi mogoče kolesar? Rekel je, da je res in da gre na Tour de France. Zanimam se za šport, in to strastno. Ko sva se potem začela pogovarjati, in najin pogovor je trajal vse do Pariza, sem si rekla, da bom o tem napisala novelo. Sem že začela. In to z naslovom: Ne zmagati. V njej bom med drugim razmislila, kako smo vzgojeni v tekmovalnost.

Ampak dvom, ne, res me ni strah povedati, da včasih tudi dvomim. Treba je imeti dobro razmerje zaupanja vase in dvoma. Dvom je lahko zelo inspirativen. Ko se začneš spraševati, ali je nekaj res dovolj dobro, lahko najdeš boljšo rešitev. Če si takoj zadovoljen, to ni najboljši način, da stopimo v ustvarjalni prostor.«

Nisem si mislila, da bom kdaj lahko pisala v francoščini. Če pokaževa dvomu hrbet in pomisliva na to, da je naenkrat začela pisati v francoščini za najboljšo francosko založbo – no, za to je bilo pa potrebnega ogromno poguma? »Pravzaprav sem bila pahnjena v to. Ko me je francoski časnik Le Monde povabil, da napišem novelo, ki so jih objavljali vsak teden čez poletje, sem bila prepričana, da jo lahko napišem v slovenščini. Pa so rekli: 'Ne, ne, v francoščini.' In sem jo. Potem pa so bili vsi presenečeni, kako je lahko povsem ne(po)znana pisateljica napisala najboljšo novelo poletja, kot so napisali bralci Le Monda. In sem si rekla – no, zdaj sem pa na konju. Od zdaj naprej bom pisala v francoščini. 

Tako je v francoščini nastala moja naslednja knjiga Moreno, ki sem jo napisala, ko sem bila kot pisateljica povabljena v pisateljsko rezidenco k italijanski baronici v Toskano, a mi tam ni in ni šlo in sem se začela spraševati, zakaj hočem sredi življenja, pri več kot štiridesetih, zamenjati jezik. Zapustiti majhen jezik, po številu govorcev seveda. Potem pa sem začela premišljevati, kaj to pomeni za nekoga, ki prihaja iz tako majhne države, kot je naša. Ki govori jezik, ki ga govori dva milijona ljudi in so ponosni nanj, ker je prav jezik edini pravi temelj njihove identitete. Zakaj ga hočem zamenjati za velik jezik, v katerem je napisane že toliko literature? Postavljala sem si to vprašanje in istočasno opazovala, kaj se dogaja okrog mene. Baronica je imela več služabnikov, med njimi je bil tudi Mohamed in z njim sva se takoj zbližala. Tragična figura. Začela sem pisati o njem. In tako je nastal Moreno, ki so ga na založbi sprejeli z odprtimi rokami, mi celo čestitali zanj. Tako sem prestopila s hodnika prevodne literature na hodnik francoske literature. Zdaj sem v francoski literaturi, čeprav vedno, ko pišejo o meni, napišejo Slovenka Brina Svit. Kar mi je seveda čisto v redu. Kar v resnici sem. Slovenka, ki piše v francoščini.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 4510.11.2020