Sodobni terapiji pravite mentalna higiena ...
Pogovor s sogovornikovo bolečino je čista mentalna higiena. Seveda se srečujemo tudi s težkimi patologijami, osebnostnimi motnjami, delikvencami, zasvojenostmi, kar je treba naslavljati. Sicer pa ljudje danes zelo potrebujejo pogovor in k nam med drugim prihajajo pari, ki preprosto rečejo: sva se razšla, odtujila, ne čutiva se – ona reče, da je samo še mama, delavka, on pravi, da je samo oče, delavec, v njem ni moškosti; rada bi se zopet našla. Ugotavljamo, da je jesenska korona za ljudi veliko hujša od spomladanske – prihajala je pomlad, lahko so šli ven, zdaj se bližata zima in mraz, ljudje so prisiljeni živeti skupaj. Za nekatere je to nekaj izjemno pozitivnega, saj so lahko končno skupaj in so radi skupaj, drugim je za znoret – sploh če imajo otroke. Frustracije se lahko odražajo na milijon načinov, ki so lahko zelo boleči, in to se lahko zelo globoko zažre v ljudi. Ljudje resnično trpijo in odnosi so sedaj na preizkušnji. V vseh terapijah se sprašujemo, ali je vajin odnos dovolj močan, da bosta dobra starša, da se bosta znala soočati s stresom, ali se znata po burnem prepiru hitro pomiriti, se znata zavedati, da je lepo, ko sta lahko ob vseh obveznosti vsaj zvečer skupaj – da se lahko vsaj z nekom spreš, nekdo te razume, nekdo je s tabo. Če je že vsaj to, smo vzpostavili vsaj osnovni dialog. Nekdo je tam, z nekom si. Na nekoga lahko vedno računaš.
Ravno v sodobnem času za mnoge ni dovolj, da zgolj imajo nekoga. Skoraj vse mora biti idealno.
Ampak ko pride do krize, je silno fino, če je nekdo tam. Da te doma čaka, da je vsaj malo vesel, ko prideš domov. Lepo je, da lahko nekomu zaupaš otroke, da jih odpelje ven, ker potrebuješ mir za delo, da na nekoga vsaj nekaj stvari odložiš … Četudi ni najboljše možno, imamo vseeno nekoga, s katerim lahko vedno napredujemo, in to je optimizem, ki si ga moramo ljudje dobesedno zavestno priklicati. Drugače lahko samo jamramo in govorimo, kako nam je grozno, da drvimo v žrelo nepredvidljivosti in nas bo vse zmlelo. Recimo si: ja, hudo je, kriza je, jezni, besni smo, a imamo drug drugega in lahko v tem nekaj naredimo. Govorimo, da je terapija pogovor o nezavednem, da je to znanost o nezavednih procesih, ampak po vsej analizi na koncu paru rečemo: potrebujeta novo doživetje, ker vaju bo samo to rešilo vsega starega. Imata priložnost narediti nekaj novega – lahko gresta na sprehod, si ogledata film, popoldne sta lahko sama in bo malce drugače. To je odločitev, ki jo morata narediti, ne pride sama od sebe kot zaljubljenost. Takrat so na delu hormonske vibracije, samo želiš si biti z njim, hoten, želen … Odnos se potem zavestno gradi.
V teh časih skrbeti za partnerski odnos je skoraj misija nemogoče. Verjetno ima vsak par svojo minimalno mero »vzdrževanja« odnosa – za nekoga je dovolj ena ura zvečer, za druge morda ne …
Verjetno bi mi znali na tole kar sami odgovoriti. Intervju delate od doma in odnos je tudi to, da je vaš mož zunaj in vi točno veste, da je poskrbel za otroka. Tudi to je odnos. Kot to, da s partnerjem skupaj kuhata, pospravljata, da sodelujeta … Drugo so potem globoko vzhičeni romantični pogovori, kjer se izražajo čustva, kjer si ranljiv, govoriš o svojih inspiracijah, žalostih, vizijah, skrbeh, sanjah – vse to je krasno, ampak če nimaš poskrbljeno za realnost, niti sanjati ne moreš. Na terapijah najpogosteje naslavljamo samoodgovornost – ali si odgovoren za svoje čutenje, izzive, kar ne pomeni, da moraš biti perfekten moški, temveč ali znaš prevzeti odgovornost za svoja dejanja, četudi jih je morda izzvala tvoja partnerka. Ali je ona sposobna priznati, da je »padla« v neko svoje stanje, kjer so divjala samo čustva, pri čemer je izgovarjala besede, ki jih ni mislila resno; samo stare obrambe je zmetala vanj. Velikokrat ugotavljamo, da se ljudje pogovarjamo na načine, ki sploh niso naši – izgubimo vso razsodnost, inteligenco, modrost in mečemo drug v drugega besede, kot da smo nerazsodni, impulzivni mladostniki. Povejmo, da smo jezni, žalostni in besni, da imamo nemogoč dan, ne da to samo predamo partnerju, se nanj znesemo. Ljudje pridejo na terapijo s svojo prtljago vseh mogočih zapletov, ki so si jih ustvarili v življenju, in tam vzpostavimo odnos, podoben tistemu, ki ga ima mati do otroka. Terapevti se moramo sinhronizirati z obravnavanim. Ali lahko človeka razumeš v njegovih čustvih, ki jih sploh ne zna izraziti? To, kar bom kot terapevt v človeku prebudil, se mu je v življenju že dogajalo nekje drugje. Pa gremo to iskat. Nekdo bo v terapevtski sobi zmeden in bo dejal, da je soočen z nečim, kar ni predvidel, in takoj vemo, da govori o globokih temah svojega življenja – da je bil vedno soočen s stvarmi, ki jih ni obvladal, ker jih ni mogel, saj je bil otrok. Bil je porinjen v stresne situacije, kjer je moral poskrbeti zase. To preteklost še vedno nosi s seboj in tak moški se bo zaljubil v nekoga, ki ima sorodno doživljanje. Zaljubljenost ju pripelje skupaj in naenkrat se bo zgodil trk, ko bosta drug v drugem prebudila popolnoma iste situacije, ki jih zelo dobro poznata od prej. S terapevtom bosta začela skupaj dozorevati, rasti iz travm in graditi nov odnos.
V knjigi Je res vsega kriv partner pišete, da matere rišejo zelo boleče zgodbe s prenosom travm iz generacije v generacijo, pa tudi očetje, ki svoje otroke dobesedno zasvojijo s travmo.
V naši ljubi deželi s krasnimi, klenimi ljudmi (samo dva milijona nas je, pa imamo svoj jezik, glasbo …) – tako neverjetni smo, a hkrati tako samouničevalni – s travmatičnim doživljanjem, ki ga nosimo v sebi, izjedamo sami sebe. Tujci, ki pridejo k meni na terapijo, mi vsi po vrsti zatrjujejo, kako krasno je živeti pri nas. Vas navdušuje pokrajina, jih vprašam. Ne, ljudje, mi odgovorijo. Vsi so prijazni do nas, vsi se trudijo govoriti moj jezik, ampak med sabo se boste pa požrli! Včasih mi da to malo misliti. Travma se naseli v nas in živi skozi pet generacij, in danes imamo kar nekaj generacij, ki imajo težave z odnosi. Ta travma, strah pred bližino, je prišla zelo močno do nas.
Več v Zarji Jani, št. 46, 17. 11. 2020
