Moja zgodba za film

Široki nasmeh 31-letnega Ljubljančana Žana ne daje slutiti, koliko hudega je ta postavni mladenič doživel v življenju. Njegova zgodba se bere kot scenarij za hollywoodsko uspešnico: alkoholizem, bolezni, smrti, nazadnje pa še ljubezen, operacija želodca, minus 50 kilogramov in srečen konec. »Zmage še nisem utegnil praznovati, saj velja omejitev druženja. Nas pa je toliko, da bi kvoto šestih hitro presegli! Ker je treba kovati železo, dokler je vroče, sem se odločil najprej posvetiti poslu, nato pa zabavi,« je ambiciozen Žan, ki namerava pri novem projektu sodelovati tudi s svojo izvoljenko Špelo. Poleg ljubezni do potovanj ju povezuje hrana – Špela je namreč živilska tehnologinja.

»Nikoli se mi ni nič zdelo težko, niti razmere, v katerih sem odraščal. Kajti ko nimaš primerjave, da je lahko lepše, boljše ali drugačno, se ti tvoje življenje zdi običajno. Ne glede na to, kaj se je dogajalo, sem vedno na vse gledal pozitivno in skušal potegniti najboljše,« svojo pripoved začne simpatični Žan, »princ Fužinc«.

Težka otroška leta. »Odraščanje na Fužinah je bilo lepo. Ni bilo pomembno, od kod si, kaj imaš in kdo so tvoji starši. Zjutraj smo šli od doma, v košarico ponija dali pet litrov vode, jo vrgli v grmovje, nato pa se cele dneve igrali, na igrišču brcali žogo ali metali na koš. Velikokrat smo tudi balinali. Moj oče je v zakon pripeljal sina Dejana, z mamo pa so se jima rodili še trije otroci. Polbrat je 15 let starejši od mene, sestra Natalija tri leta, brat Nik leto in pol. Fino je imeti dva brata in sestro, saj družbe ni nikoli manjkalo. Precej bolj naporno pa je bilo za mamo Marjano, da nas je spravila do kruha. Oče je bil 'klasika', nikoli ga ni bilo doma, ni imel redne službe, veliko je hodil po lokalih, pil in kartal. Mama pa je garala v dveh službah, da nismo bili lačni. Ko je oče prišel domov, je bilo veliko prepirov, tudi nasilja. Mi smo bili samo priče. Bili smo premajhni, da bi se mu postavili po robu. Lepega dne ga ni bilo domov, čez čas so klicali iz bolnišnice, da ga je zadela kap. Mama, dobra duša, ga je vzela domov in skrbela zanj, dokler si ni opomogel. Nato je bilo spet vse po starem. Ker je imel oče sladkorno in se ni pazil ter jemal zdravil, ga je čez pol leta znova kap. Mama je imela mehko srce in je spet skrbela zanj, dokler ni okreval. Šele nato se je nekako zmogla ločiti in poskušati drugače zaživeti,« pove Žan, ki so ga v mladosti mučile različne zdravstvene težave. Pri treh letih je imel tako hudo astmo, da je osem mesecev preživel v bolnišnici. Mama je imela dela in skrbi čez glavo, saj se ji je vse rušilo, ne glede na to, kako se je trudila. 56 kvadratnih metrov veliko stanovanje je bilo natrpano z družinskimi člani. Ona pa sama za vse. Na srečo je imela dobre prijateljice, ki so ji v najtežjih trenutkih priskočile na pomoč. Medtem je očeta še tretjič zadela kap. Tokrat je bilo tako hudo, da je obležal in moral v dom za upokojence. Čez dve leti so jih poklicali, da je zelo slab, da so mu odrezali obe nogi in da verjetno ne bo preživel noči. Žal je bilo res tako in uspeli so se le še posloviti od njega.

»Težko življenje je pustilo posledice tudi pri mami. Vsa ta leta so jo pestile številne zdravstvene težave. Prestala je kar 23 narkoz in operacij. Po očetovi smrti pa se ji je življenje le obrnilo na lepše in boljše: spoznala je krasnega človeka, preselila se je v Dravograd, tam sta najela hišo, imela vrt in zajce … Končno je bila srečna,« se spominja Žan in dodaja, da si je mama od nekdaj želela samo eno: da bi otroci končali šolo in bi jih spravila do kruha.

Družina gostilničarjev. »Najstarejši brat je šel prvi na gostinsko šolo. Tam se je dobro znašel in začel hitro pomagati doma. Sledili smo preostali otroci. Sam sem samostojen od 15. leta, saj nas mama sama ni zmogla toliko preživljati. Od nekdaj sem si želel delati in ji vračati za vse lepo in dobro, da nas je vzgojila. Delo v gostinstvu mi je bilo všeč, zato sem se tudi odločil za gostinsko šolo na Fužinah. Zgledoval sem se po obeh bratih in postal gostinski tehnik. Pa tudi težav z iskanjem službe nisem imel, saj ima Dejan že 16 let v najemu priljubljeno gostilno na Rožniku. Po koncu srednje šole sem se sicer vpisal na biotehnično fakulteto, vendar sem odnehal po prvem semestru in se zaposlil pri bratu. V svoji službi od prvega dne, zdaj že dvanajst let, zelo uživam. Poskusil sem tudi v kuhinji, si nabral nekaj izkušenj, a sem ugotovil, da zelo rad delam z ljudmi. Zato je zame idealna strežba, delo za točilnim pultom. Rad komuniciram, se šalim, ob koncih tedna pečem kostanj in ga ponujam sprehajalcem z vseh vetrov, ki radi zahajajo na Rožnik. Rad sem vsem na očeh, z vsemi ljudmi mi je lepo poklepetati,« pove Žan. Sestra Natalija in tretji brat Nik tudi delata v isti panogi. Nik vodi Gostilnico in pivnico Vič, sestra pa mu pomaga. Tako se na družinskih srečanjih vedno dobro je in pije, pa še tem za pogovor jim nikoli ne zmanjka. Bratje in sestra so složni, stojijo si ob strani in pomagajo, kadar jim je hudo.

Več v reviji Zarja Jana, št. 46, 17. 11. 2020