Ali ste po tem, ko ste bili čedalje uspešnejši v politiki - dolgo časa ste vodili stranko NSi – občutili, da se niste spremenili toliko vi, temveč zaradi vaše funkcije odnos ljudi do vas?
Če ugotavljate, da se nisem spremenila, me to zelo veseli – ker moja politična pot ni bila tako jasna, ni bilo vse samo lepo, sploh ne. Vedno sem si pa rekla, da ne glede na to, na kakšni funkciji sem, bom naredila vse, kar je v moji moči. Funkcije pridejo in gredo, naša dejanja ostanejo. Že od začetka sem bila sicer deležna veliko poniževanj in diskreditacij na lokalni ravni. Ampak sem vedno verjela, da če na poti vztrajaš in narediš vse, kar zmoreš, sčasoma pride tudi uspeh. Hkrati pa tisti ljudje, ki to želijo videti, tudi vidijo. Nekateri te bodo vedno diskreditirali, kritizirali oziroma bodo negativno nastrojeni, pa če še tako dobro delaš. Vsem ne moreš nikoli ugajati. Spodbujali pa so me uspehi, pohvale in zahvale tistih, ki sem jim lahko pomagala ali v politiki dobro zastopala njihova stališča. Lahko rečem, da sem imela veliko oporo tudi v veri, česar nisem nikoli skrivala, a tudi nikoli nikomur vsiljevala. Prav tole spoznanje me je vedno spremljalo: če je Kristus delal samo dobro, pa so ga na koncu vseeno križali, kaj naj potem pričakujem jaz? Preprosto je treba iti naprej in delati tisto, kar misliš, da je dobro in prav.
So bile te kritike že nekdaj tako brutalne ali so danes za kakšno stopnjo hujše?
Kritik, takšnih ali drugačnih poniževanj in napadov je danes z mnogimi družbenimi mediji gotovo več. Včasih sem to doživljala v lokalnem časopisu ali tu in tam s kakšnim člankom v katerem od večjih medijev. Veliko ljudi danes spremlja družbena omrežja, pri čemer velja opozoriti, da ni toliko negativnih ljudi, ampak imajo nekatere stranke zaposlene oziroma nastavljene ljudi za to, da diskreditirajo druge. To počno preko lažnih računov, kar bi prepovedala, več telefonov, spletnih omrežij, tako da je taka diskreditacija lahko zelo premišljena in načrtna. Ljudje lahko hitro dobijo vtis, da je v družbi veliko nestrpnosti. Menim, da bi morali takšno početje razkrinkavati, čim bolj obelodaniti, ljudi na to pripravljati in opozarjati. Večina ljudi ne mara tega in so nesrečni, ker se nam to dogaja. Če bi to razkrinkavali, če bi ljudje to zavračali, potem takšni mediji tudi ne bi imeli velikega uspeha. Na žalost pa še vedno kar preveč ljudi naseda vsemu temu. Pogosto se mi zdi škoda časa in živcev, da bi se odzivala na sovražne objave. Četudi si že utrjen, še vedno ni prijetno brati laži o sebi. Temu se skušam izogniti.
Da človek ohrani vsaj še malo notranjega miru, razumem. V nedavnem intervjuju v Oni plus vas je pohvalil Milan Kučan in vas omenil v imenitni družbi glasnic razuma. Navedel vas je med ženskami, ki imate avtoriteto in nam dajete upanje, da izhod obstaja. Kako sprejemate ta poklon?
Tega intervjuja nisem brala, so mi pa nekateri zanj povedali. Vsaka pohvala človeku dobro dene, to priznam. Seveda pa je, če me kdaj pohvali Milan Kučan, to za nekoga drugega takoj povod za napad, za umeščanje na levico in podobno. Ampak za take stvari se ne mislim več sekirati. Mi je pa žal, da temu nekateri ljudje zlahka nasedejo – če ne trobiš v isti rog z našimi skrajnimi desničarji, si pa že kar levičar. Vsaka pohvala je pa dobrodošla, še posebej če ob tem pri sebi vem, da vse, kar delam, delam zato, ker mislim, da je tako prav. Jasno tudi povem, da sem krščanska demokratka, in nisem nikoli razmišljala, da bi šla levo ali desno, ampak se vedno držim vrednot krščanske demokracije.
Kaj so vas naučili na evropskem političnem parketu? Je tam manj surovo?
Podtikanj in tekmovalnosti je v evropskem parlamentu zagotovo manj, ker drug za drugega nismo tekmeci, in tudi ni velikih zamer, ki jih je v domači politiki veliko več. Pa tudi raven komunikacije je na višji, kulturnejši ravni, znamo sodelovati, drug drugega pohvaliti – ne glede na to, iz katere politične skupine kdo prihaja. Če si kdo pohvalo zasluži, jo izrečemo. Nenehno tudi sodelujemo, pravzaprav moramo, saj tam ni formalnih koalicij in opozicij, ampak se dogovarjamo in sklepamo kompromise, iščemo skupne rešitve. Tega, da vključuješ druge, sem se tudi sama na vodilnih funkcijah skušala vedno držati. Kot županja sem vedela, da imajo tudi druge stranke dobre predloge, in bila bi nespametna, če jih ne bi vključila v svojo politiko. Tega je v Sloveniji premalo. Vsakokratna koalicija vedno premalo upošteva pametne, dobre predloge opozicije, zato prihaja do čezmernih napetosti.
Več v Zarji Jani, št. 47, 24. 11. 2020
