Tadeja začnem spraševati, kje je bil, od kod se je vrnil k nam. Zraven naju hodi Mojca, da bo povedala, če bo Tadej kaj pozabil, Tadej pravi, da ona itak ve več kot on. Tadej začne z zgodbo: »S prijateljem Blažem sva šla na vrh Loške stene, na vrh Oblice, da bi si odnesla vodo za naslednjič, ko sva nameravala preplezati steno. Ko sem v bolnišnici prišel k sebi, sem Mojco vprašal, kaj se je sploh zgodilo. Povedala mi je, da sem padel v hribih. Bil sem presenečen, ker tega nisem imel v spominu. Nisem se spomnil, da sem bil v hribih, niti tega, s kom sem bil. Niti kaj se je dogajalo pred vzponom. Ta 'film' mi je manjkal. Po nekem času sem se šele spomnil, kako sva z Blažem hodila po gozdu, ki so ga razdejale nevihta in strele. Med potjo sem fotografiral planike in jih poslal Mojci. Spomnim se tudi, da sem tlačil plastenke vode v skalne razpoke, da bi naju počakale. Poti nazaj se spomnim čisto malo, padca pa sploh ne. Blaž mi je povedal, da je zaslišal škrtanje skale ob skalo, očitno se mi je nekaj vdrlo pod nogami, nekaj večjega. Ta pot naj ne bi bila nevarna, to je bil malo bolj strm travnik, padec je bil čista smola. Znan sem po veliki previdnosti pri sestopih, moralo se je zgoditi nekaj, na kar nisem imel vpliva. Blaž me je moral poiskati, padel sem mimo njega. Zapletel sem se v manjše drevo, to mi je rešilo življenje, sicer bi padel v prepad. To drevo me je ustavilo. Z glavo sem visel navzdol. Nad prepadom. Blaž me je privezal s trakovi mojega nahrbtnika, da ne bi padel globlje, in poklical Gorsko reševalno službo. Reševanje je bilo zelo zahtevno in nevarno, vendar so delo opravili odlično. Zdravniško so me menda oskrbeli na letališču v Bovcu. Potem so me odpeljali v bolnišnico na Jesenice.« Tadej pripoveduje, kot da se vse to ne bi zgodilo njemu. Neprizadeto. In dokaj hitro. Čeprav je bil še pred nekaj tedni v umetni komi. In zdravniki niso vedeli, kakšen se bo zbudil. Vprašam ga, kaj bi bilo, če ga drevo ne bi ustavilo: »Zvalil bi se v Bavščico, do dna.« To pove čisto resno.

Vseh sedem vratnih vretenc – polomljenih. Tadeja vprašam, kakšne poškodbe je dobil pri padcu. »Vsa vratna vretenca, vseh sedem, zlomljenih,« spet racionalno našteva Tadej, »zlomljena lopatica, prsno vreteno, zlomljena medenica in stegnenica.« Pripomnim, da bi bilo krajše, če bi naštel, katere kosti so ostale cele. Zasmeje se. Mojca, ki naju dotlej samo posluša, pa doda: »Pa možganske krvavitve.« In Tadej jo dopolni: »To je bilo v bistvu najhujše. Ko sem prišel v bolnišnici k sebi, sem mislil, da sem normalen. Ampak nisem bil. Moja sporočila Mojci so bila neberljiva. Mislil sem, da sem v Cerknem, da je tam velika bolnišnica. Pa sem bil v Ljubljani, v UKC. Ko so me prestavili z intenzivnega oddelka, sem mislil, da so me dali v Škofjo Loko, kjer tudi še nisem bil. (Mojca mi pokaže njegova telefonska sporočila – iz njih razbereva, da je bil zelo žejen, ves čas je pisal o tem, o radenski, o vodi.) »Predvsem pa sem si domišljal, da sem vojak iz prve svetovne vojne,« smeje nadaljuje Tadej, »in da so moji sobolniki vsi vojaki. Zdravnico sem spraševal, ali smo na strani Italijanov ali Avstrijcev. Vse noči sem podoživljal letalske napade, tlačile so me more. Tako da očitno nisem bil čisto pri sebi. Ko so mi poslali psihologinje in so te delale teste z mano, sem videl, da niso bile čisto zadovoljne z mano.« (smeh) »Z mojimi odgovori.« Vprašam ga, ali je prepoznal Mojco in otroka. In ju je. »Ko se je prvič prebudil iz umetne kome, mi je zdravnica povedala, da je govoril o sinu in veliko preklinjal,« mi v smehu pove Mojca. »Večino stvari sem dojemal normalno,« se brani Tadej, »samo tisto vojno sem doživljal v vzporednem svetu. Ko so mi na Jesenicah slikali možgane, je Mojca vprašala zdravnika, ali bom normalen. Pa ji je rekel: 'Kaj je za vas normalno?'« V UKC Ljubljana pa jo je potolažil dr. Macura z besedami: »Je hudo, ni pa najhujše.'« »S tem stavkom sem šla domov in prav obesila sem se na te besede, pomenile so mi vse,« se spominja Mojca. »'Možgani so poškodovani, a bi bilo lahko hujše. Vratna vretenca so zlomljena, a hrbtenjača ni poškodovana,' mi je pojasnil.« Še danes se s hvaležnostjo spominja besed, ki so bile optimistične in tolažilne. Takrat so ji pomenile ogromno. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 47, 24. 11. 2020