otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Nikolina Ivošević - Nikita Njena.si

Ljubezen po domače: Se Nikita vrača na glasbeno ...

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Ljudje

Čarovnija se začne

So ljudje, ki zaznajo več kot drugi. Večina bojda še spi, a vse več se jih »prebuja«. Če ne prej, ob bolečini telesa. Tedaj se zgodi priložnost, da se prebudi tudi duša. Kako jo slišati? Kako odpreti srce? Kateri mojster življenja, celilec, zdravnik je pravi zame? Kako vem, da je to, kar vidim, čutim in vonjam, pa nekdo drug zaznava čisto po svoje, res? »To je moje vesolje. Moja resnica. Moja pravila,« je rekla jasno Mojca Fatur, igralka, mama treh otrok, Mile, Ruja in Leva, z veliko podporo življenjskega sopotnika Klemna Slakonje.

Kot deklica je bolehala za aplastično anemijo, a je izzvenela. Nekaj mesecev po rojstvu tretjega otroka pa ji je kri prinesla novo sporočilo. Mielodisplastični sindrom. Pustila je službo igralke v koprskem gledališču in se odpravila na najrazburljivejše popotovanje. Vase. Z veliko discipline, tenkočutenja, notranjega vedenja in videnja ter velikansko podporo Klemna po njenih žilah spet teče »polnovredna«, žlahtna kri. Presaditev kostnega mozga ni bila potrebna. Včasih se zgodi čarovnija.

Tri ure sva sedeli na klopci v Tivoliju. Veveričke so naju opazovale. K bližnjemu drevesu je medtem kar nekaj moških prišlo odtočit. Ni bilo toplo. Okoli deset stopinj, a naju je nekaj grelo. Mojca, odeta v ne prav debel plašč v odtenku modrine jasnega neba in s pletenimi uhančki v obliki rdečih češenj, je zakoreninjena lebdela na leseni klopi. Kot da bi se rešila vsega odvečnega, je žarela umirjenost. Osvobojena motenj. Vso svojo energijo zadnja leta usmerja v reševanje problemov. Z bedarijami se ne ukvarja več, za ljudi, ki nimajo odprtih kart, ni več prostora v njeni bližini. Talentirana pripovedovalka je. Ni lena pri opisovanju občutenj. Ne skriva se za besedami, tega se pa ne da opisati. Išče in najde besede, ki jih bomo počasi udomačili. Pa dobra poslušalka je. Človek ji prav zares verjame, da ga sliši.

Hitro se zaloti, kadar ji teža lastnih pričakovanj jemlje moč. »Ojoj, kaj pa če tega projekta ne bom dokončala do roka?« Kadar se zaloti, da sama sebe davi s slabo vestjo, se pogovori s sabo. »Pa daj no, Mojca, a te bodo po riti?« In me gleda v oči. Kot bi s svojo zgodbo nagovarjala mojo dušo. »Tako usodno jemljemo vse skupaj. V resnici smo sami svoj največji rabelj.«

Kjer nismo najbolj fajn, tam se skrivajo darila. Ovire, ki se nam kažejo, so pot. Mojci je štrajkala kri. Potopila se je vanjo in poskušala razvozlati vozel. Bil je čas, ko s svojim telesom ni bila tako na ti, ni ga čutila, ni mu privoščila spanca, kadar je želelo, hrane, po kateri je koprnelo, ljudi, ob katerih bi se počutilo varno. A se tega sploh ni zavedala, dokler duša ni spregovorila skozi njeno »razredčeno« kri. Mielodisplastični sindrom je bila ta njena ovira, ki je zahtevala takojšnje spremembe. »Kri je most med fizičnim in duhovnim,« pravi. »Krvna obolenja so v porastu. Duša hoče pobegniti.« Njena kri je govorila, da njeno telo ni v ravnovesju. Počasi se je z njim začela sporazumevati. Najprej počitek, potem hrana, da se je telo očistilo strupov, potem raziskovanje čustvenega sveta, škodljivega odzivanja na zunanje okoliščine, ki so v njej sprožale kemične reakcije ..., in potem počasi počasi sprejetje nove vitalne energije. Krvna slika se je brez zdravniške kemije stabilizirala. »Ni dovolj zgolj vedenje. Najnujnejše je prevzeti odgovornost zase. Ko sem jo prevzela iz vseh globin, so se vrednosti moje krvi začele stabilizirati. Ampak počasi.« Ko to pove ona, tega ne povejo samo možgani, spoznanje je občuteno celostno. Brezpogojno sprejetje. Jasnina, ki se rodi v srcu. Seveda so ji pomagale prebrane knjige, pa obiski delavnic, srečanja z ljudmi, ki nagovarjajo ves svet s svojimi izkušnjami, kako so pretentali lasten um, kako so pozabili naučeno, se ponovno povezali z virom. Mnogo jih je slišala, ampak nobenemu sledila. »Nisem sledilka. Nisem vernica.« Prisluhne, da prebudi tisto, kar je že v njej.

Močne zaznave ima od malega. Vidi v dušo človeka. In izgovori, kar vidi. Vsi niso pripravljeni na slišano. Z leti je pazljivejša, ampak že njen pogled brez dodanih besed pripoveduje, da vidi. Mojčina zgodba je obkrožila Slovenijo. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 4724. 11. 2020