Ljudje

Klic zemlje in klic zgodbe prihajata od istega boga

Biba Jamnik Vidic
30. 11. 2020, 23.17
Posodobljeno: 30. 11. 2020, 23.29
Deli članek:

»Ko sem tistega maja prišla s knjižnega sejma v Torinu in naznanila babici, da bom prevzela mamino kmetijo, se je prijela za stol. Potem se je obrnila okoli osi in prijela za kuhinjski element. Malo je brkljala po predalu, po peči, pogledala, ali bi mogoče zakurila, se spet obrnila, se spet prijela za stol, usedla, dala roke na mizo, na najnovejši italijanski prevod mojega prvega romana, ki sem ga kot trofejo prinesla iz Torina, se zazrla v daljavo v meni in rekla: 'Ampak kmetje morajo delati.'«

Zarja Jana
Nataša Kramberger

Sedemintridesetletna Nataša Kramberger, razpeta med Berlinom in Jurovskim Dolom, je pisateljica, novinarka in kmetica. Pove, da je že kot otrok vedela, kaj bo postala, ko odraste. »Ves čas sem vedela, da bom pisateljica, vendar je bilo za neki Jurovski Dol čisto preveč, da bi o tem govorila naglas. Bolj sprejemljivo bi bilo, če bi govorila, da bom kmetica. Zdaj sem oboje. V tem, kar počnem, sem našla neko ravnotežje, ki me osrečuje. Klic zemlje in klic zgodbe prihajata od istega boga. Od boga, ki ima umazane roke, saj od tebe želi, da nenehno nekaj grebeš, koplješ, iščeš in potem ustvariš polje, iz katerega zrastejo neke nove stvari.«

Pisanje in kmetovanje, na prvi pogled dve zelo različni dejavnosti. Kako se vam izide?

Oboje me osrečuje. Se pa ti dejavnosti pri meni med seboj dopolnjujeta. V kmetijstvu so rezultati vidni na prvi pogled. Nekaj posadiš in zraste. Pisateljevanje pa je dosti bolj v oblakih in abstraktno. Za oboje pa je potrebno precej discipline in veliko truda. Res pa je za usklajevanje obojega potrebno kar nekaj logistike. Ko vse skupaj spraviš v neki koledar, se izide. 

Približno pol leta preživite v Berlinu, kamor ste se preselili leta 2004. Zakaj ravno tja? 

Ko sem se odločila, da spakiram svoje stvari in grem, sem bila stara 21 let. Šlo je za zgodbo 21. leta v 21. stoletju. Berlin je bil čisto naključje in splet okoliščin. Ko je človek mlad, ne razmišlja in se lažje vrže v neko kreativno brezno. V teh letih si toliko samozavesten ali radoveden ali pa oboje, da verjameš, da bo vse dobro. Ker mi je bilo v Berlinu zares všeč, sem ostala.

Doma ste iz Jurovskega Dola, naselja v Slovenskih goricah. Ste odraščali na kmetiji?

Nisem. Z družino, mama je bila učiteljica slovenščine in knjižničarka, smo živeli v učiteljskem bloku. Me je pa zelo zaznamovalo življenje z omo in dedkom. Ker nisem hotela v vrtec – moje telo se je vsakič, ko so me peljali tja, temu močno uprlo, tako da sem zbolela – moji mami ni preostalo drugega, kot da me je odpeljala k omi in dedku na kmetijo. Kmečko življenje me je zelo zaznamovalo. 

Menda je oma še posebej pomembna oseba v vašem življenju.

Od nekdaj sem občudovala njeno modrost. Zdelo se mi je, da se zna pogovarjati tako z živalmi kot z rastlinami. Da točno ve, kaj neko drevo misli, kaj pomeni, kadar se prikažejo meglice, da vsak oblak pomeni nekaj drugega, da vsak piš prinese nekaj, da ima vsaka luna neko posledico. Kasneje sem ugotovila, da ni imela magičnih moči, bila je le zelo močno povezana z naravo in imela je veliko sposobnost opazovanja. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 481. 12. 2020