otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Nikolina Ivošević - Nikita Njena.si

Ljubezen po domače: Se Nikita vrača na glasbeno ...

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Ljudje

Manca, ti si kot vrba!

Manca Dorrer je ime, ki ga poznajo ljubitelji filmske umetnosti. Zaigrala je vsaj v dvajsetih filmih. Nazadnje v (nedokončanem) filmskem prvencu mlade režiserke Rahele Jagrič Pirc, Vesolje med nami. Plačila še ni prejela v celoti, saj se je vse zakompliciralo. Manca je vajena kompliciranega življenja. Filmskih in vsakdanjih scen. A se je v njih naučila preživeti. Prav igra ji je pokazala pot.

Avtor:

Urška Krišelj Grubar

Značke:

Nekdo ji je nekoč rekel, da je kot vrba, ki se ves čas maje, ampak ne zlomi. Še naprej ostaja nežna, prijazna, odprta ženska. Zadnja leta med drugim tudi analitično išče rešitev, kako razvozlati slovenski filmski vozel. Našla jo je na islandskem primeru. O tem piše v magistrski nalogi, ki jo pripravlja na AGRFT in čaka na zaključke, saj mora Manca preživeti skozi vsakdan. Za preživetje je med korono tudi privezovala hmelj na Celjskem, z velikim veseljem pa svoje igralske izkušnje, sploh filmske, prenaša na mlade.

Malo je zamudila. Čisto malo. Mislila je, da sva dogovorjeni pred Prešernom, pa nisva bili. Kar dolgo se je opravičevala za zamudo, ko se že ne bi bilo več treba. Pred srečanjem je snemala podkast z igralcem Domnom Valičem z naslovom Evolucija užitka. Povedala je, da je to super oddajo o spolnosti, ki nastaja v uredništvu izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa na prvem programu Radia Slovenija. To je njena prva radijska izkušnja, je pripovedovala in se zahvaljevala, da ji je dana, ker je potiho vedno razmišljala, da bi kdaj delala na radiu, glede na to, da je pač filmska igralka. 

Manca in filmi nekoč in zdaj. Njen prvi je nosil naslov Rop stoletja. Bilo je konec devetdesetih, diplomski film, in tedaj ni vedela, da jih bo sledilo še toliko. Zapeljal jo je. Nekaj let pozneje je za vlogo Lupe v filmu Slepa pega (režija Hanna W. Slak) dobila mednarodno nagrado na festivalu v Solunu, za najboljšo igralko. In nazadnje, po prvem valu korone, je snemala film mlade režiserke Rahele Jagrič Pirc. Po treh tednih vaje so delali 25 dni. Odigrala je vlogo slikarke, vizualne umetnice, matere mulata, ki se je iz Kanade vrnila v rodno Kostanjevico. Za delo še vedno ni prejela vsega plačila, saj slovenske filmske produkcije, filmski ustvarjalci in samostojni podjetniki že mesece čakajo na izplačila za opravljena dela. »Obstala je skoraj vsa filmska produkcija, načrtovana za leto 2020.« Igra je kljub vsemu njena pot, pravi. »Ne vem pa, ali bom čez pet let še igralka.« Še vedno se ji zdi hecno, če ji kdo reče, da je igralka, ker ni samo to. Film ji je dal veliko, ji je pa tudi veliko vzel. Najstniška naivnost jo je veliko stala. Navdušenje nad ljudmi se ni vedno izkazalo za upravičeno. Je bil čas, ko se je morala umakniti, poiskati sebe, ampak zdaj je spet nazaj. »Prepoznavnost pa te reči. Nisem tip, ki bi dobro shajal s tem. Včasih je fino, da si osvetljen in se vsi ukvarjajo s tabo, ampak tega ne potrebujem ves čas v življenju. Naporno je izpolnjevati, kar drugi mislijo o tebi.« 

Z geštaltom in plesom je premagala tesnobo ter napade panike. »Najbliže resnici sem, kadar sem tiho. Blizu si pridem tudi skozi gib. Kadar premikam svoje telo in prehitim misel. Blizu sem si ob drevesu. V gozdu začutim svojo bit, vse drugo so plasti.«

Fikcija v filmu jo je učila življenja v resničnosti. Lekcije so bile bolj ali manj zahtevne. Sprva se je zlivala z vlogami, pa z ljudmi, ki jih je srečevala v svetu posvečene umetnosti, in ob tem izgubljala sebe. Potrebovala je leta dela na sebi, da je spet našla svoje deblo in se nanj naslonila. Tudi s pomočjo geštalt terapije, ki ji je všeč. »Terapevt ti daje podporo, ki jo potrebuješ, da se je ob tem učiš dati samemu sebi in postaneš svoj najboljši prijatelj. Pri geštaltu je pomembneje, kaj se dogaja, kot vsebina pogovora. Ni analize. Moje telo mora razumeti, kaj mu je všeč, in se naučiti to upoštevati.« In ko se je spet začutila, ni več sodila. Ne sebe ne drugih. Napade panike in tesnobe je rešila prav z geštaltom. Verjame, da smo sami ustvarjalci svojih življenj, a ponavljanje vedno istih gibov ne pripelje daleč. Treba je pretentati um. Ta nam je pogosto v napoto. Ona to počne tudi s plesom. »Če spraviš svoje telo v gibanje, lahko prehitiš misli, če ne drugega, jih pa vsaj razgibaš.« Pri premagovanju ovir ji pomaga tudi Mala Kline, sodobna plesalka, soustanoviteljica Šole podob Slovenija. »Gre za metodo sapphire, ki temelji na kabali luči, starodavni židovski vednosti. Ta tehnika dela z imaginacijo, ki notranje podobe razume kot jezik telesa.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 481. 12. 2020