Delo na ministrstvu običajno začne okoli sedmih ali osmih zjutraj in dela do večera. Njena otroka sta skoraj odrasla in zelo samostojna – sin na prehodu v srednjo šolo, hči na njenem koncu. Čez dan jo tudi kaj pokličeta in po telefonu rešijo težave, sicer pa pomaga tudi njun oče. Zvečer sedejo skupaj, se pogovorijo, kako je potekala šola. »Zgradili smo si ritem – po eni strani zaradi moje službe, po drugi pa zaradi šole kot tudi treningov na daljavo. Hči trenira ritmično gimnastiko, sin pa nogomet.«
Naša nekdaj zelo uspešna gimnastičarka, zdaj trenerka, Mojca Rode je po prvem zaprtju države spomladi izrazila veliko skrb zaradi manka treningov in zaostanka, za katerega ne ve, kako ga bodo otroci oziroma mladi lahko nadoknadili.
Pri moji hčerki imajo v klubu zelo disciplinirane treninge na daljavo. Ritmična gimnastika je poseben šport, že ogrevanje traja dobro uro, tako da na daljavo bolj potekajo začetni in končni deli treninga – ogrevanje in vaje za moč.
Pa jo kaj skrbi, da bo veliko izgubila?
V tem športu je, ker uživa in ga ima rada, ne več zaradi velikih tekmovalnih pričakovanj in stremljenj po vrhunskih mednarodnih rezultatih. Seveda ima željo po tekmah in da pokaže svoje dosežke, a so pogoji za vrhunsko ritmično gimnastiko v naši državi tudi v običajnih časih neprimerljivi z najelitnejšimi svetovnimi, takšnimi, da bi človek glede na pogoje in razmere zgolj v domačem okolju lahko pričakoval dobitnike olimpijskih medalj.
Prebrala sem pismo mame kadetskega reprezentanta, državnega prvaka v plavanju na 400 prosto, trikratnega podprvaka na absolutnem državnem prvenstvu, ki v teh epidemioloških razmerah ne sme trenirati. Nekateri kadeti so po rezultatih boljši od članov. Bazeni so torej za mladinske in kadetske reprezentance prepovedani?
Morali smo postaviti neko mejo in treningi so dovoljeni za vrhunske in poklicne športnike od perspektivnega razreda naprej. Pri tem smo se zgledovali tudi po drugih državah, da je nekako zagotovljena konkurenčnost. Ob prvi možni sprostitvi pa bomo treninge omogočili največjim mladim talentom.
Nam bodo takole med prsti spolzeli biseri, nadarjeni športniki?
Da in ne. To je na strani trenerjev in cele ekipe, ki v ozadju skrbi za športnike ter ohranjanje njihove pripravljenosti. Vsi njihovi vrstniki so v zelo podobni situaciji, zanesljivo bodo tudi športniki, ki sedaj lahko trenirajo, v prihodnosti primerjalno dosegali slabše rezultate kot leto nazaj. To je, žal, dejstvo. Mejo smo postavili zaradi virusa, ki ga ne obvladujemo in lahko poseže v naše zdravje. Tudi priprava bazenov ni več enaka kot pred epidemijo. Gre za posebno skrb: več zračenja, čiščenja vode … Če bi se karkoli napačnega zgodilo, bi lahko v takih primerih že govorili o objektivni odgovornosti. Pri postavljanju mej in odločitev gre trenutno predvsem za varnost z epidemiološkega vidika – da z odločitvami nikogar zdravstveno ne ogrožamo.
Kdaj boste lahko odprli šole?
Ko bo lahko steklo običajno širše življenje v družbi, ko bodo za to zagotovljeni temeljni zdravstveni pogoji. Pri tem za kriterij postavljajo število bolniških postelj, delež pozitivno testiranih v enem dnevu in število pozitivnih testov. Epidemiologi ocenjujejo, da bomo lahko začeli postopoma sproščati družbeno življenje, ko bomo dosegli število zasedenih bolniških postelj 900 ali manj. In ko bo prišlo do tega, bodo šole zanesljivo prioriteta.
Gledala sem 14-dnevno število okuženih na 100.000 za Avstrijo (na 1. 12. 2020) – to je 821, slovensko je 974, vendar so oni tudi po zaprtju države na začetku novembra pustili vrtce odprte za tiste, ki bi jih potrebovali, prav tako osnovne šole tja do osmega razreda nudijo varstvo. Skratka drugače kot pri nas. Takšne prilagoditve, da zaposlenim državljanom pridete vsaj malo naproti, pogrešamo pri nas. Ali razmišljate v tej smeri?
Realnost v naši državi je pač takšna, kot je, in jo moramo gledati kot celoto. Verjamem, da bo naslednje leto to le še oddaljen spomin na zahteven, nenavaden čas – za vse. V šolstvu sledimo trem temeljnim strokovnim ocenam: epidemiološki oziroma zdravstveni stroki, pedagoški in tudi psihološki stroki, ki nam pove, kaj je za ljudi najmanj stresno. Zavedam se, da smo vsi v krču, vsi se še oziramo drugam in vi ste dali primer Avstrije. Informacije za ta teden, ki jih imam še sveže z včerajšnjega sveta evropskih ministrov za izobraževanje, pravijo naslednje: ta hip se na daljavo izobražuje sto milijonov otrok v Evropi. V Avstriji imajo zaprte vrtce, osnovne in srednje šole ter se šolajo na daljavo, ker so imeli izjemno slabo epidemiološko sliko, a jim jo je z restriktivnimi ukrepi prav v teh dneh uspelo izjemno izboljšati, in da – z naslednjim tednom se bodo zaradi tega lahko zopet varno začeli vračati v vrtce in šole. Verjamem, da se iz stiske in nemoči v javnosti pojavljajo informacije, ki pogosto tudi ne držijo. Razmere se povsod po svetu zaradi vzpostavljenih ukrepov tudi na tedenski, nekje celo dnevni ravni spreminjajo. A vse delamo najbolj optimalno v tistem trenutku. Ne zato, da bi komurkoli nagajali ali grenili življenje. Verjemite mi, da mi je grozno težko. Po naravi sem človek svobode, zelo odprta, velikokrat tudi prej tvegam, kot da sem previdna, ampak v tejle situaciji, ko vidim stiske … Po eni strani se pogovarjava o starših in otrocih, ki si želijo v šole, a na drugi je zelo podoben odstotek tistih, ki se v šole ta trenutek zelo bojijo vrniti. Glede na zdravstveno situacijo, ki pri nas kar ne gre in ne gre na bolje, vidimo, da je sistem izobraževanja stekel tako, da smo se zmožni vsaj učiti na daljavo in kljub vsem oviram lahko hodimo naprej.
Razumem strah nekaterih staršev. A ko pogledam okoli sebe, slišim od zaposlenih kolegic s šolajočimi se in vrtčevskimi otroci tudi tole: ena je rekla, da bo znorela, druga obupuje, tretja ne zmore več, četrti se skorajda meša, peta je pa v Avstriji in ima med trenutnim lockdownom otroka v vrtcu, drugi sin, star deset let, pa gre vsak drugi teden v šolo, kjer imajo organizirano varstvo v računalniških učilnicah in tam najde tudi družbo sovrstnikov. Avstrija ima očitno to lepo urejeno. Irska ima, recimo, za najhujšo, peto fazo ukrepov predvideno, da šole in vrtci ostanejo odprti. Zakaj se torej v Sloveniji s tako lahkoto najprej zapre šole, nato pa se jih tako dolgo ne odpre? Drugod se očitno da. Postaja nam namreč jasno, da bo tole trajalo.
Tako kot pravim staršem in otrokom, da naj zaupajo učiteljem, in učiteljem, naj zaupajo otrokom, vam lahko odgovorim le, da mi zaupajte, da vam prenašam informacije preko mojih kolegov ministrov iz drugih evropskih držav in da se stalno spreminjajo glede na stanje v vsaki državi, ponekod zgolj regiji. Morda še enkrat preverite informacije …
Več v Zarji Jani, št. 49, 8. 12. 2020
