otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Keba in Severina Odkrito.si

Se res “prodaja” za 10 evrov?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Ljudje

Rešite državo!

Ne zgodi se pogosto, da bi v razmaku treh mesecev na naših straneh imeli istega sogovornika, ampak v zdravstu vladajo izredne razmere in vodja ortopedskega oddelka Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Šempeter pri Gorici sledi notranji nuji, da odstira meglo. Neposreden kot vedno je povedal, zakaj smo se znašli na robu in česa ga je strah. Operacije je moral odpovedati 200 ljudem in ne zna jim povedati, kdaj bodo prišli na vrsto. Jasno mu je, da slovenski zdravstveni sistem še nikoli v zgodovini ni bil tako nedostopen, kot je v tem trenutku.

Pogovarjala sva se konec septembra in takrat ste dejali, če bomo sistem podredili covidu, ne bomo zdržali. Kje smo torej danes?

Smo na meji in zelo me je strah januarja. Nekdo se je odločil, da je 1300 postelj zgornja meja, do katere še lahko zvozimo. Sistem smo gotovo podredili covidu, o kolateralni škodi tega pa nihče ne govori. Koliko bolnikov, ki nimajo covida, ne pride do zdravnika, koliko različnih diagnoz – ki morda res niso življenjsko ogrožajoče – se izpusti. Kaj to pomeni za leto 2021, za čakalne vrste, kaj za splošno zdravje ljudi? Nimamo izhodne strategije, govorimo zgolj o covidu in o preživetju, a kljub temu smo v vrhu najslabših držav v Evropi. Nekaj ne deluje.

To, da je danes slovenski zdravstveni sistem najbolj nedostopen, kot je kadarkoli bil, se nam bo vrnilo kot bumerang. Smo na točki, ko bolniki ne pridejo do zdravnika, zdravljenja ni, to se je preselilo v neko virtualno okolje; ljudje umirajo, ker ni bil opravljen test za covid. Dogajajo se stvari, ki se sploh ne bi smele.

Zdravstveni sistem danes deluje zgolj in samo na račun požrtvovalnosti osebja zdravstvene nege. Te ljudi smo spravili na rob utrujenosti in obupa. Ker je kadra manj tudi na drugih oddelkih, so povsod nenormalno obremenjeni, ne smejo na dopust ne koristiti prostih ur, na koncu so slabo plačani in še tistega, kar jim je bilo obljubljeno, ne dobijo. Brez požrtvovalnosti tega osebja Slovenija ne bi zmogla in zdravstvena nega si ta trenutek zasluži spomenik! Posledice za te ljudi pa bodo dolgotrajne.

So še vedno težave z dodatnimi plačili, koronskim dodatkom?

Pridejo pa ne pridejo, morajo se boriti – osebje zboli v službi, a ne dobi stoodstotnega nadomestila in se morajo posebej pritoževati ... V mislih imam osebje v bolnišnicah kot tudi v domovih za ostarele ter na primarni ravni. Zame so ti ljudje junaki, a odrinjeni. 
Januarja me je pa strah zato, ker je gripa vsako leto dosegla plato konec januarja in na začetku februarja ter potisnila sistem na rob. Zdaj bo gripa prišla v sistem, kjer vlada kaos. Postelje se še vedno iščejo iz dneva v dan, smo brez izhodne strategije in kader je na psu. Kdo se bo marca in aprila soočil z vsemi čakajočimi na druge zdravstvene posege? Čudi me, da niti v enem protikoronskem paketu ni bil sprejet noben izredni zakon o financiranju zdravstva. Sistem se pušča tak, kot je.

Preštevamo postelje, pazimo, da se zdravstvo ne zruši – pravijo, da se drugače ne da.

Vedno je to najlažje reči. Od 15. maja pa do 15. avgusta vlada oziroma odgovorni niso delali nič. Če bi v tem pomembnem času vstopno in izstopno strategijo prepustili epidemiologom, se odločili za regionalni pristop – kar znamo Slovenci res dobro, je solidarnost na regionalni ravni – bi imeli sistem pripravljen.

Kaj pa lahko še naredimo – zdaj?

Težko je. Tudi ne vem, koliko so epidemiologi še pripravljeni sodelovati. Ko te kot strokovnjaka zatrejo in nimaš veljave ... Mislim, da smo talci politike. Naš boj proti covidu ne temelji na stroki, temveč na političnih odločitvah. Številke so danes jasne. Res je, da sistem ni kolabiral v smislu, da bi bolniki ležali po hodnikih, a javnost nima realnega vpogleda v tisto, kar se dogaja po bolnišnicah.

Pa bi ga radi imeli, saj nekateri trdijo, da so nekje bolnišnice prazne. Po uradnih informacijah vse pokajo po šivih. Kaj je zdaj res?

Resnica je nekje vmes. Imamo določene bolnišnice, ki so katastrofalno preobremenjene, imamo pa tudi bolnišnice, kjer je stanje zmerno. Predvsem smo pa vsi podvrženi pritiskom. Kader zdravstvene nege najbolj nastrada, saj z njim delajo kot svinje z mehom. Jasno se vidi, da nacionalne strategije ni. Razen če štejemo za uspeh to, da smo naredili zdravstveni sistem nedostopen.

Imam občutek, da od maja naprej gledamo boj med predsednikom vlade Janezom Janšo in zdravstvenim ministrom Tomažem Gantarjem, vmes pa je dr. Bojana Beović. Ampak vse to ne temelji na stroki, temveč na političnih interesih. Vsak brani svojo lastno rit, da preživi. V krizi je očitno dovoljeno vse, ni pa kriza enaka za vse. Covid je za ene celo super. 

Opazujem, kako se z epidemijo borijo Italijani, Nemci, Finci, Škoti. Zakaj se ne odločimo za eno od tujih strategij? Če nam je všeč nemška, se zgledujmo po njih. Tako bi maja nabavili veliko testov, uredili interventni zakon, in če je lahko UKC Ljubljana uredil stavbo v dveh tednih, bi lahko v poletnih mesecih za jesen pripravili različne covidne stavbe, saj je stavb v Sloveniji dovolj na razpolago. Za starostnike bi imeli na voljo zdravilišča in hotele, ne pa da jih imamo v telovadnicah. Vse, kar smo vedeli in se naučili iz prvega vala, je, da gospodarstva ne smemo ponovno zapreti. In zdaj smo nekje vmes. Ne tič ne miš.

Več v Zarji Jani, št. 50, 15. 12. 2020