So se vam iz vlade ali vsaj ministrstva zahvalili za sedemletno uspešno predstavljanje naše države v tujini?
Ne. Niti ene besede »hvala«, niti telefonskega klica, elektronskega sporočila, nič. Ne gre za to, ali me marajo ali ne, gre za to, kaj se spodobi. A kot mi je nekoč rekel prijatelj, nemški diplomat: zahvalo domovine si lahko samo želimo, ne smemo pa je pričakovati. Zdi se mi, da smo marsikaj premaknili, tako v Berlinu kot tudi v Bernu, z zelo majhno ekipo. Sedem let diplomacije je bila zame izjemna izkušnja, hvaležna sem življenju in sodelavcem, ki so mi to omogočili. A to poglavje je zdaj končano.
Leta 2016 so vas imenovali za veleposlanico leta v Nemčiji. Takrat ste bili v Berlinu. In ko ste bili že v Bernu, ste dobili priznanje nemškega predsednika za vaše veleposlaniško delo v Nemčiji.
Res je, naziv veleposlanice leta sem dobila po izboru revije Diplomatisches Magazin, na priporočilo različnih institucij, od nemškega predsednika Steinmeierja pa visoko nemško odlikovanje veliki križ za zasluge reda za zasluge Zvezne republike Nemčije.
Kakšne pa so bile reakcije ob vaši odpovedi na MZZ?
Mnogi sodelavci so me poklicali, se mi zahvalili za sodelovanje ter izmenjavo dobrih praks in stališč. Povedali so mi, da so tudi sami velikokrat v osebni stiski, a da bodo vztrajali. So bili pa tudi kritični kolegi, ti so mi dobronamerno rekli, da veleposlaniki ne odstopajo, da morajo služiti tudi hudiču, če je treba, in da je moj odstop napaka. Tudi ta mnenja cenim.
Ostali ste v Švici, niste se vrnili domov. Kaj počnete?
Ustanavljam svoje podjetje, delala bom na različnih projektih, ostajam na področju mednarodnega sodelovanja, mednarodne politike. Glavni razlog, da se nisem vrnila, pa je, da imam v Ženevi partnerja.
Doma pa vas mediji že vidijo kot prvo slovensko predsednico, pretendentko za Pahorjev stolček.
(smeh) Še marsikaj bi se moralo zgoditi, da bi prišlo do tega. Nekateri res vidijo, da bi bila primerna za ta položaj, po svojem odstopu sem dobila mnogo pisem. Mislim, da bom vedno ostala del slovenske politike, čeprav drugače. Angažirati se da na veliko načinov. In vedno me bo zanimalo, kaj se dogaja z mojo domovino; glede tega ne morem biti brezbrižna. Še posebej ne v zadnjih mesecih, ko se mnogi sprašujemo, kaj bo naša demokracija še morala prenesti. Politiko razumem kot delati dobro za svojo državo, za skupno dobro. Politika ni izkazovanje moči, je iskanje skupnih točk, sodelovanje, iskanje kompromisov. Kandidatura za predsednico države je resna zadeva. Človek si mora to zaslužiti.
Ugled je pomembno orodje zunanje politike in hkrati rezultat njenega dela. Kaj pa vi menite o trenutnem ugledu Slovenije v Evropi in svetu?
Ugled, žal, plahni. Rušijo ga prav tisti, ki bi morali zanj najbolj skrbeti, slovenski politiki. Menim, da nekateri, še posebej predsednik vlade, s svojim ravnanjem delujejo v nasprotju z Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ki jo je državni zbor sprejel leta 2015. V njej namreč piše, da so za izvajanje deklaracije ključni elementi, navajam, »krepitev kulture zunanje politike, državniško usmerjena zunanja politika ... enotno zastopanje nacionalnega interesa pri nastopu nosilcev državnih funkcij ...«. Številni politiki trenutno kulturo zunanje politike uničujejo, ne krepijo. In škodujejo ugledu Slovenije. Slovenija je bila nekoč pojem dobre, odprte in urejene države – zdaj me kolegi in znanci iz tujine sprašujejo, kaj se z njo dogaja.
Več v reviji Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020
