Zamisel: Urška Krišelj Grubar
Vprašanj je še veliko. Da se rešitev skriva v tem, da ne nehaš verjeti v moč ljubezni, v njej že več kot 40 let prepoznava tudi dolgoletna prijateljica Liljana Jarh. V knjigi, ki nosi naslov V pesmi je moje življenje, je zbrala utrinke Nežinega življenja in jih prepletla z njeno brezčasno poezijo. Knjiga je izšla prav na današnji dan pri založbi Pivec.
Vinko Möderndorfer, pisatelj: Spoštovana in ljuba gospa Neža Maurer, kako je biti slovenska pesnica?
Sploh kot pesnica moraš vedno verjeti vase, se naslanjati nase, potem lahko prepričaš druge, če verjameš vase. Umrla bi, če ne bi pisala. Meni je vseeno, kako država gleda na to in kakšni so honorarji. Če moraš pisati, moraš pisati. Jaz sem si samo vedno želela, da mi ne bi zmanjkalo moči. Zdaj ni take nuje in takega ukaza, se pa še kako spomnim, kako je, kadar pride in ne pusti spati. Je treba pokonc' in pisat'. In šele če sem ubogala, zapisala, sem potem lahko nazaj zaspala. Tej nuji je treba nujno prisluhniti. Objaviti potem ni nujno, ampak napisati je pa.
Zvezdana Mlakar, igralka: Je kdaj v kakšnem trenutku življenja ženska v vas klecnila, zaspala, umrla in pozabila na erotiko, na senzualnost, na milino?
Edino, če sem bila toliko utrujena, da bi se sesedla, drugače pa ne.
Slavko Pregl, pisatelj: Katera Tvoja ljubezenska pesem Ti je najljubša?
(Malo pomisli. Odide za trenutek stran od telefona. Prinese knjigo. Pove naslov Velik sončen dan in izbere pesem Ajda in čebele. Prebere. Večkrat, da bom natančno zapisala.)
Rada bi novo obleko
na svili ajda cveti
rožnato bela ajda
ki komaj komaj medi.
Sosedov veliki Peter
ki v šoli za mano sedi
nosi pisano srajco – polno čebel
tam roji.
Kadar bi v šoli sedeli
– na meni sam ajdov cvet –
gotovo njegove čebele
bi k meni želele po med.
Doda, da je malo otročja, ampak hkrati niti ne.
Katarina Habe, pevka: Kako ste uspeli usklajevati v svojem življenju vlogo mame, partnerke in umetnice ter katero je vaše največje mistično doživetje?
Vse te stvari sem imela zelo rada. Rada sem bila mama, rada sem bila žena in rada sem pisala. Čustveni naboj mi je dal možnosti, da sem lahko vse to usklajevala.
Mističnih trenutkov je bilo pa več. Vsakič, ko je prišla kakšna ideja, sem jo morala ubogati, pustiti vse in jo napisati. Če nisem imela kosa papirja kje zraven, sem si pisala na roke, na bedra. Ker bi sicer pozabila. Ideja se razblini in je ne moreš več priklicati nazaj. Morala sem pisati. Je bilo nujno kot dihanje.
Manca Košir, publicistka: Draga Neža, ti si znala z moškimi. Moj poklon! Nam zaupaš svoja spoznanja, kako z njimi in ob njih, da bo lepo njim in nam?
(smeh) Treba jih je imeti rad in razumeti, kakšni so. Ženske, ki se počutijo manj močne, nujno padejo, ker se branijo. Jaz nimam občutka, da so moški močnejši. Fizično že, ampak v duši pa ne. Enakovredno jih je treba doživeti. Pa nikakor jim dajati občutka, da smo pametnejše. Občutek, da si duševno enakopraven, pa je notranji. Če kdo tega ne zna, pa ne morem pomagati.
Več v reviji Zarja Jana, št. 51, 22. 12. 2020
