Na stopnicah pred cerkvijo na Tromostovju, kjer ste župnik, posedajo mladi, turisti, umetniki, brezdomci … Tam so goreči kontrolorji protikoronskih ukrepov kaznovali raznašalca hrane, ki si je drznil sesti in pojesti malico – globa je verjetno presegla njegov mesečni dohodek. Se lahko vživite v znane in neznane ljudi, ki jih vsak dan srečujete?
Upam, da je šlo za nesporazum ali nerodnost kontrolorjev, in verjamem, da raznašalcu ne bo treba plačati globe. Sicer se mi naj pa oglasi – jedel ni na javnem prostoru, ampak na zasebnem, na frančiškanskih stopnicah. Mu bom napisal potrdilo.
Ja, včasih stojim na teh stopnicah ali pa gledam nanje skozi okno – lahko bi pisal romane ali pa filmske scenarije o tem, kdo vse se na njih ustavi in kaj vse se tam dogaja. Seveda pa je vsakdo vreden pozornosti, in če jo nameniš, potem lahko odkrivaš košček sebe v vsem tem.
Ko ste šli v duhovniški poklic, ste morali nekako ubiti dom v sebi, sem prebrala v enem od vaših intervjujev. Lahko to pojasnite?
Imel sem čudovit dom in domače ter bogato otroštvo – toplo in prijetno gnezdo z osmimi sestrami in starši, s travniki, gozdom in njivami, z neposrednim dotikom vsega živega in porajajočega se, z vso svobodo prostora in razpoložljivega časa. Potem pa padeš kot mladostnik v mestni beton, med tujce in v redovniško disciplino, z vso določenostjo in omejenostjo. Le kako ne bi bilo domotožja! Znajdeš se pred izbiro: vzemi ali pusti, ostani ali se vrni. Vsega ne moreš imeti; če hočeš naprej k cilju, ki si si ga zadal, moraš biti včasih krut do sebe, moraš marsikaj zapustiti, odložiti, odrezati, ubiti v sebi. Posledica: znajdeš se »na cesti« kot osamljen brezdomec ali kot vsejano zrno z bolečino kaljenja. Seveda pa preko duhovnosti in poezije človek obiskuje tudi svoj Dom in ga na daleč bogati z molitvijo in blagoslovom. Tako mu postaja na neki način še intimnejši kot takrat, ko je prebival v njem.
Sicer pa je življenje nenehno postavljanje in podiranje šotorov, kot ugotavlja sveti Avguštin: »Nemirno je naše srce, dokler ne spočije se v tebi, Gospod!«
Izdali ste štiri pesniške zbirke … Pesniki ste zares posebne duše, zdi se, da vse občutite močneje – veselje in žalost, krivico in pravico. Kaj vam te dni pravi vaš poetični jaz?
Slutim in čutim »reko pod reko«, da se poleg vidnega in občutenega nekje globlje dogaja tektonski premik za človeka in človeštvo, pa tudi za Zemljo in ne nazadnje Boga. Ljudje nestrpno čakajo, kdaj bomo lahko zopet zaživeli po starem, a vrnitev na »staro« ni več mogoča. Ne moreš stopiti dvakrat v isto reko, kot bi dejal Heraklit, sploh pa ne, če je ta reka presahnila. Korona je prinesla prelom in slovo od starega sveta.
Prebrala sem vašo pesem o virusu Na kolenih. Kakšen bo po vašem svet po koroni, katere tančice bo bolezen odstrla?
Ja, korona je že odstranila določene tančice in nas ozavestila, kako krhki smo, kako krhek in ranljiv je ta naš svet, kako omejena je naša moč denarja, orožja in oblasti. Ta zavest krhkosti je globalna posledica udarca pandemije. Te tančice varnosti ni več in je ne bo več – porušene so tudi v naši podzavesti in sanjah. Treba bo spregledati novo identiteto sveta in razumeti to epidemijo kot vizionarno sporočilo, da to ni edina grožnja, ki čaka naš svet zdaj in v prihodnje, grožnja, kaj se nam utegne zgoditi, če ne ustavimo svojih egoističnih konjev posedovanja. Sedaj je čas za razmislek, kako naprej in kako ravnati s planetom, ki ga kar naprej ropamo ter kopičimo bogastvo in revščino.
Na takšnih preizkušnjah, kot je pandemija, se lahko zlomijo tudi najbolj verni; ali Bog res obstaja, če vse to dopušča? Kako jih razsvetlite in potolažite?
Seveda, poleg nove identitete sveta je potrebna tudi nova identiteta Boga. Stare predstave in teološke definicije Boga ne zdržijo več. Treba bo razčistiti mišljenje, da je Bog režiser okrutnih dogajanj, nasprotno, Bog je vir moči v ljudeh, ki v takšnih situacijah izkazujejo solidarnost in požrtvovalno ljubezen; je ponižna in skrita ljubezen in je z nami popolnoma solidaren ter je z nami, tudi ko se naš »Titanik« potaplja, seveda pa nam ne jemlje svobode in nam ne trga krmila iz rok, ko z njim samovoljno drvimo proti ledenim goram.
Marsikje se soočamo z zaprtimi in praznimi cerkvami, za kar ne moremo kriviti samo pandemije, še prej pa »sekularističnega cunamija«, ampak moramo v tem prepoznati vizionarsko svarilo, kaj nas čaka v prihodnje. Stare »Konstantinove Cerkve« z močjo in slavo ni več, Cerkev je sedaj kot prazen grob; Kristus je bil obujen od mrtvih in ga najdemo zunaj na ulici, kot bi dejal sedanji papež Frančišek.
Morda ne bomo več splavljali otrok in evtanazirali starih, pravite v zadnji kitici svoje pesmi o virusu. Ne bom težila s splavom, pa čeprav ga napravi tudi veliko vernih žensk v stiski. Zanimivo, na prangerju so zmeraj samo ženske, moški kar izginejo, kot da so zanosile s Svetim Duhom. Kar se pa evtanazije tiče, smo ta hip pred zločinom drugačne vrste, starejši namreč v domovih umirajo sami, brez bližnjih, in kot razumem, tudi duhovne oskrbe nimajo. Se ne zdi trditev nasprotnikov evtanazije, da bolniki ne bi nikoli niti pomislili na pomoč pri samomoru, če bi bilo zanje ustrezno poskrbljeno, ta hip obešenjaška?
V vprašanju ste med vrsticami že odgovorili. Ne gre za vprašanje evtanazija da ali ne, ampak za spoštovanje in skrb za človeka. Človek je postal v sodobni družbi kot modni artikel in hkrati problem deponije. Dokler je »in«, dokler je mlad in koristen, je dobrodošel, potem ga je treba zavreči, se ga znebiti. Tako tudi domovi za starostnike počasi drsijo na raven deponije in se vse premalo gleda na to, kako zagotoviti neko kakovost življenja, ki ne bo pogojena z višino pokojnine in pozornostjo svojcev. Človek se po naravi življenja oklepa, če je zaželen, opažen in ljubljen, a če tega zagotovila nima, mu tudi želja po življenju lahko usahne.
No, omenjate tudi klavrno vlogo moškega v naši družbi. Že Nietzsche se je spraševal: Kaj pa če je resnica ženska? Naš čas kar kliče po tem, da moški znova zaživi z Resnico, ki jo predstavlja ženska.
Več v reviji Zarja Jana, št. 51, 22. 12. 2020
