Že med doktorskim študijem v Ljubljani na Inštitutu Jožef Štefan jo je raziskovalna pot vodila najprej za pol leta v Avstralijo na Inštitut Peter MacCallum Cancer Centre, po doktoratu je bila za tri mesece povabljena na Medicinsko fakulteto na Reki, kmalu zatem pa je za tri leta in pol dobila mesto raziskovalke na Cambridgu. Po vrnitvi v Slovenijo se na tej strani Alp ni zadržala dolgo, temveč je vodji raziskovalne skupine sledila na Portugalsko. Tam je zadnja štiri leta delala na Inštitutu za molekularno medicino, kjer je v prvem valu epidemije tudi prostovoljno pomagala pri analiziranju odvzetih vzorcev virusa SARS-Cov-2. Novembra (zdaj že lani) se je vrnila v Slovenijo, na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer poučuje imunologijo.
Bistvo odpornosti je v črevesju. Njeno področje so celice ubijalke in citotoksične T-celice, pozneje se je usmerila predvsem na študij imunskega odziva v črevesju – kako znajo v tem kompleksnem sistemu na različne imunske izzive odreagirati imunske celice. Naše črevesje je pomemben ekosistem in je bistvo naše odpornosti. »Divja narava ima svoj ekosistem, v katerega ljudje čedalje bolj posegamo in ga izrabljamo, prav tako z leti tudi ekosistem v črevesju uporabljamo po svoje in ga s tem spreminjamo. Če si ravnovesje v njem porušimo, na primer z antibiotiki, je svetovano jemanje probiotikov. Sliši se preprosto in radi bi, da bi tako tudi bilo. Probiotike, ki vam bodo dobro deli, je treba preizkusiti. Neki probiotik bo pri meni deloval drugače kot pri vas, z vašim načinom prehranjevanja. Poskusite tri različne in opazujte učinek. Najboljše pa je, da zdravo črevesno floro vzpostavite s kakovostno izbiro hrane, izogibajmo se tisti z gensko spremenjenimi organizmi ter stresnim dejavnikom. Stanje našega črevesja je odraz našega življenjskega sloga.«
V gensko spremenjenih organizmih nekateri vidijo našo prihodnost, a Špela Konjar priznava, da je še veliko nepreverjenih stvari ali kombinacij, ki jih ne bomo mogli nikoli povsem dojeti, med njimi recimo sovplivanje antibiotikov in gensko spremenjenih organizmov pa kombinacije gensko spremenjenih organizmov in stresa. »Zato je najbolje, da se vrnemo k načinom od prej – torej nazaj k naravi – saj je to delovalo dobro in je tak pristop omogočal našemu organizmu naravno zaščito, ki pa jo izgubljamo. Ko so v različnih poskusih nekaterim izzivom (diete, antibiotiki …) izpostavili miške, so se tiste iz narave veliko bolje odzvale in niso razvijale patologije kot miške, vzgojene v laboratoriju. Seveda sem za to, da se znanstveniki še naprej trudimo raziskovati in poskušamo doumeti zapletene procese, ampak narava je močnejša od nas. Vzpostavila je procese, ki delujejo, in nekaterih od njih ne bomo mogli nikoli zmanipulirati.«
Skrbno izbirajte hrano. Za skrbno izbrano, torej kakovostno hrano ne moremo reči, da bolezen ravno ozdravi, gotovo pa pomaga, da smo bolj odporni. »Pri prehranjevanju je pomembno ne samo, da jemo tisto, kar je zdravo ali je morda trenutno celo samo modna muha, ampak tudi tisto, kar nam je všeč po okusu. Spomnim se, da se je moja mati ob obisku Lizbone čudila, zakaj ne nakupujem na lokalni tržnici, kjer so pridelke prodajali okoliški kmetje. Tam sem nato po njeni zaslugi naletela na jagode, katerih okus me je ponesel v moje otroštvo. Tega okusa že desetletja nisem doživljala. Danes ga v jagodah s trgovinskih polic ne prepoznaš več, a na portugalski tržnici sem ga našla,« se zasmeje sogovornica.
Strah odpira pot virusu. S strahom prežeto družbeno ozračje ne koristi k odpornosti. So prestrašeni ljudje res bolj dovzetni za viruse? »Strah je oblika stresa in ta slabo vpliva na imunski sistem. Stresno je, ker vemo, da se koronavirus hitro prenaša, še posebno je to težko za ljudi, ki delajo na izpostavljenih delovnih mestih, kot na primer prodajalke in prodajalci. Na začetku epidemije sem si rekla: pa dobro, ko bom stopila iz stanovanja, je tako, kot da bi vstopila v celični laboratorij. V njem moraš paziti, kako in kje kaj primeš, da se ne zgodijo prenosi, vendar imamo tako vedenje raziskovalci v laboratoriju že v podzavesti. Sprva mi je bilo domala hecno, da se bom tako kot v laboratoriju vedla tudi v trgovini, na tržnici. Bom morala uporabljati isto miselnost? Ja, bom morala. A prodajalka, ki v trgovini postreže 200 ljudem na dan, nima časa, da se pazi na tak način, in ji to povzroča veliko večji stres.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 1, 5. 1. 2021
