Kako se je pokazala bolezen. »Z možem sva šla na dopust, zgodila se je zelo neprijetna situacija – odtekla mi je voda. Mislila sem, da imam vnetje mehurja. Ko sem prišla domov, sem dala pregledati urin in kri. Na podlagi tumorskih markerjev sem izvedela, da imam raka. Nadaljnje preiskave so pokazale, da gre za rak na debelem črevesju in da so že metastaze na jetrih; to je četrti stadij bolezni – zadnji. Začela sem kemoterapijo in upala na operacijo. V Ljubljani so mi rekli, da operacija tehnično ni mogoča. Mož in brat sta odkrila Nelo Sršen, hrvaško zdravnico, kirurginjo, ki dela v Padovi, v Italiji. Rekla je, da me bo operirala – in me je, trikrat. Metastaze so se ponavljale, na koncu je bilo osem operacij, več kot dve leti kemoterapij, in zdaj sem popolnoma zdrava.

O Neli Sršen. Kako to, da jo je Sršenova operirala, naši zdravniki pa je niso hoteli? »Mislim, da je Sršenova pripravljena za človeka, na katerega se naveže, storiti vse, hoditi po robu. Naši zdravniki so me svarili, da lahko med operacijo umrem. A sem tvegala. Operirali so mi levi reženj jeter, jih očistili metastaz in zaprli žilo do desnega režnja, ki je bil v celoti posut z metastazami. Leva stran je zaradi tega začela rasti, in ko je dovolj zrasla, da sem lahko živela samo s to polovico, so mi desno polovico odrezali. Transplantacija jeter ni prišla v poštev, ker bi se metastaze razširile tudi na nova jetra. Jetra so mi operirali petkrat, trikrat v Padovi, dvakrat v Mariboru. Nato sem eno leto dobivala biološka zdravila, ki so preprečila nastanek morebitnih novih metastaz.«

Osem operacij. Stajka je morala preživeti in prenesti osem zahtevnih operacij, čiščenj metastaz, rezanja jeter, črevesja, dvanajstnika, vranice. Kako to, da so jih nekaj opravili tudi v Mariboru? »Ves čas sem iskala zdravnika, ki mu lahko zaupam. O bolezni se moram pogovarjati, spraševati, želim biti vključena v zdravljenje. Potrebujem zdravnika, ki mu lahko povem vse, tudi to, kaj še dodatno jemljem. Našla sem dr. Potrča v Mariboru, zdelo se mi je, da se bo zavzel zame. Pomemben mi je tudi dotik, verjamem in zaupam zdravniku, ki se me dotakne. V Padovi me je na primer tamkajšnji primarij prijel za roko, sedel k meni in me vprašal, kako sem. Meni da ta dotik občutek, da mu je mar. In dr. Potrč je tudi na dela prost dan prišel k meni pogledat in vprašat, kako sem. To name deluje kot placebo, zdravi me. Tudi Nela je prišla k meni, ko je bil praznik, pa se prej sploh nisva poznali. Imela sem občutek, da moram ozdraveti že zaradi njiju.«

Zdravljenje v Italiji je morala plačati. Stajka je prosila Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, naj ji odobrijo operacijo v Italiji. Zdelo se ji je logično, da ji jo bodo. Odgovorili ji niso štiri mesece. Na koncu jih je tožila in so ji morali stroške zdravljenja povrniti. Stajka ne obtožuje slovenskih zdravnikov, ki je niso želeli operirati, morda so mislili, da operacije ne bi preživela. Svetovali so ji dodatne kemoterapije, ki pa pri njej niso več delovale. Pojavile so se nove metastaze. Na sodišču je zdravnik povedal, da se je pač odločil tako, kot se je. »S tem me je nekako rešil, morda operacija res ne bi uspela. Zato sem čisto vesela, da sem šla v Padovo,« zaključi brez slabih misli.

Neli Sršen prevedla knjigo Rak na duši. Stajka je prevedla knjigo zdravnice Nele Sršen iz hrvaščine v slovenščino. Kako je že prišlo do tega? »Leta 2009 sem zbolela, leta 2013 pa sem prevedla knjigo. Dobivala sem kemoterapijo in imela sem potrebo, da moram biti koristna, da nisem odpisana. K Neli nisem več hodila, vendar sem želela ohraniti stik z njo, tako sem se počutila bolj varno, ona je zame moja rešiteljica. Še zdaj se vsakokrat, ko gre v Zagreb, ustavi pri meni. Vedno je dobrodošla v naši hiši, poznam tudi njeno družino. Povezala naju je moja bolezen, potem pa še knjiga, imeli sva predstavitve po vsej Sloveniji.« 

Poskrbeti za vse, preden umre. Stajka je zelo organiziran človek. Najprej, ko je izvedela za diagnozo, je zamrznila. Razmišljala je o stvareh, ki jih mora rešiti, dokončati. V službi je napisala odstopne izjave z vseh funkcij. Prav tako doma – razmišljala je, kaj vse mora narediti, da njeni ne bodo preveč trpeli, ko je ne bo več. Njen prvi onkolog je bil na srečo zelo pozitiven, spodbujevalen, povedal ji je, da obstajajo nova, eksperimentalna zdravila; dosti možnosti ima, da preživi. Vmes je namreč napačna neuradna diagnoza pokazala, da ima metastaze tudi na pljučih, in razmišljala je že, da bi se predala. »A potem sem se borila iz dneva v dan. Kemoterapija vpliva tudi na možgane, bila sem depresivna. Odklanjala sem antidepresive, imela sem srečo, da smo kot družina zelo povezani, vsi so se vključili v mojo ozdravitev. Hči je študirala psihologijo, veliko sva se pogovarjali, duhoviti brat me je hodil razveseljevat. Imela sem močno voljo, da preživim, ker sem mama, žena. Nisem hotela izpustiti mature mlajše hčerke, diplome starejše. Stara sem bila 49 let.« In kako se je »obnesel« mož? »Svoje življenje je popolnoma prilagodil moji bolezni, vozil me je na preglede, med operacijami je sedel pred operacijsko dvorano, naučil se je kuhati. Bil je neprecenljiv za moje zdravljenje, zelo se je izkazal, res mi je stal ob strani. Tudi mojo knjigo je prebral že trikrat, pa ne mara brati,« se smeje Stajka.

Knjiga o raku. Stajka je naprej rekla, da ne bo napisala še ene knjige o raku, saj jih je že preveč. Pa jo je vseeno. »Zdelo se mi je grozno, da bom vse še enkrat podoživljala, vse občutke in čustva. V začetku sem pisala z veliko jeze, a sem pozneje to pri ponovnem branju popravila. Zame je bilo pisanje terapija, šla sem skozi jezo in žalost, da sem prišla do hvaležnosti. Da sem premagala bolezen. Sem ena redkih, ki je premagala bolezen v tako napredovali fazi. Pozitivne zgodbe lahko komu dajejo upanje in upanje bolnik najbolj potrebuje. Zato sem jo napisala. Nekatere zgodbe, ki sem jih brala jaz, so se zdele kot pravljice. A takrat, ko si bolan, si v drugi dimenziji in ti pomaga samo to, da verjameš v čudeže,« razmišlja Stajka. In doda: »Moje preživetje je gotovo čudež. A za ta čudež sem poskusila in naredila vse, kar mi je prišlo na pot.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 1, 5. 1. 2021