Tino so veselila ročna dela že v otroških letih in marsikaj lepega sta ustvarili z mamo, ki je Slovenka: šivali sta, kvačkali, vezli, pletli in risali na svilo. Pred tremi leti, ko je imela naša sogovornica težko življenjsko obdobje, si je novih moči nabirala na sprehodih ob reki Savi. Na obrežju je meditirala ter opazovala gladke savske kamne, prodnike. Nekaj jih je odnesla domov. Razstavila jih je na mizo in se odločila, da jih bo porisala. »Začela sem risati barvne pikice iz središča navzven. Ob tem sem se umirila in sprostila,« se nasmehne sogovornica. Mandale so jo »poiskale« same in jo tudi ozdravile, je danes prepričana.
Ustvarjanje je zdravilno. »Vzorci mandal so me globoko pomirjali. Šele zdaj sem doumela, da so ročna dela odlična terapija ob stresnih situacijah, depresijah in večjih življenjskih izzivih in da sva se z mami zaradi njene bolezni tako veliko ukvarjali z njimi.« Tina je ostala samouk, ni se udeležila nobenega tečaja risanja. »Moj namen je bil, da se počutim dobro, ne da me kdo usmerja, kaj in kako moram delati.«
Da mandale dobro vplivajo na duševno zdravje, je ugotovil že švicarski psiholog Carl Gustav Jung, njegovi pacienti so jih zavzeto risali. Tudi sam jih je v obdobju osebne krize, ko je prekinil sodelovanje s Sigmundom Freudom. Resne študije so potrdile, da prav umetniška dejavnost zmanjšuje tveganje za blage kognitivne okvare.
Tinino slikanje imenujejo pikčasta tehnika. Obstajajo različne tehnike izdelovanja – lahko jih rišemo, barvamo, zlagamo iz kamenčkov, kristalov ipd., jih ustvarjamo iz barvnega peska z uporabo lijakov (čak-pur) in palčk. To izvajajo tibetanski budisti, zraven pa meditirajo in si »čistijo dušo«. Ko peščeno mandalo dokončajo, jo podrejo, premešajo pesek in ga odvržejo v najbližjo reko. To simbolno dejanje ponazarja minljivost in nenavezanost na materijo.
Od kamna do slike. Tinina zgodba o mandalah se je začela s kamni, nato se je lotila slikanja na keramične lončke in vaze, se »preselila« na zahtevnejša mala platna 20 x 20 cm, sledile so vedno večje dimenzije. Uporablja akrilne barve, platno pa sprva prebarva na črno, da pridejo živahne barve lepše do izraza. Šele potem začne vrteti šestilo in ravnilo ter »čarati« vzorce.
Ker se že vse življenje ukvarja z ročnimi deli, je zelo spretna in mandale izpod njenih rok se hitro množijo. Skoraj vsak mesec nastane nova in vsaka je neponovljiva. Ko jo konča, visi na steni pri njej doma, šele čez čas jo odda ali proda, nekatere v tujino. »Moje mandale morajo biti nekaj časa samo moje,« pojasni Tina Šnuderl, ki je tudi mama treh sinov, od katerih sta dva že odrasla. Talenti so očitno družinska dediščina: tudi najstarejši sin, ki je grafični oblikovalec in fotograf, ima velik smisel za estetiko, in ji priskoči na pomoč, ko potrebuje lepe fotografije svojih izdelkov. Vsi trije sinovi ponosno podpirajo njeno strast do ustvarjanja.
Osebne mandale. Nekega dne je Tino njej ljuba sorodnica prosila, naj ji izdela mandalo za gorenjsko počitniško hiško, ki stoji ob reki, ter predlagala, naj bo modra in s srebrnim okvirjem. »Zasnovala sem jo tako, da je bilo v njej več odtenkov modre barve, pa turkizna, odslikavala je tudi valove. Med simbole sem vpletla še gorenjske srčke, saj hiška nosi polkna z vrezanimi srčki. Mandala se lepo poda v tisto krasno okolje. Zatem mi je sodelavka naročila manjšo mandalo za njeno dobro prijateljico. Ko mi jo je opisovala, je večkrat poudarila, kako zlata oseba je. Zasnovala sem jo z velikim zlatim krogom v sredini. Ko jo je gospa prejela v darilo, je bila presrečna. Po teh izkušnjah sem se odločila, da bom postala specialistka za osebne mandale, ki tudi meni vračajo radost.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 1, 5. 1. 2021
