Vse najboljše za rojstni dan! Prvo presenečenje za rojstni dan ste pa danes že dobili, če sem prav obveščena.
Hvala. Res je. Dobil sem knjigo, zbornik, v katerem o meni govorijo prijatelji in ljudje, s katerimi sem delal, se srečeval. Kot imajo vsake oči svojega malarja, tudi potovanja z menoj vidijo vsak na svoj način. Knjige še nisem mogel prebrati, šele dobil sem jo. Zelo me zanima, z veseljem jo bom prebral. V tem primeru je radovednost čedna lastnost.
Precej pričevanj pa sem včeraj utegnila prebrati jaz in iz mnogih izluščila tudi tole: ste izjemno dober poslušalec! Tako je bilo v politiki, kako je pa doma?
Doma je kot povsod: treba je znati poslušati in treba je znati povedati. V politiki pa je dobro poslušati, preden poveš svoje. Včasih se je dobro držati tudi reka »nikoli mi ni bilo žal za besede, ki jih nisem izrekel«. Ali drugače: včasih je treba znati presoditi, kdaj je bolje molčati. Zdi se mi, da so v današnji politiki besede dostikrat hitrejše od misli. To škodi avtorju, pa tudi vsem nam, ki nosimo posledice prehitro izrečenih besed.
Imamo danes sploh še čas misliti? V francoskem filmu Alice in župan si župan mesta Lyon najame mlado filozofinjo, da razmišlja namesto njega.
To me spominja na butalske zgodbe Frana Milčinskega. Pred kratkim je o sodobnih Butalcih pisal Vinko Möderndorfer. Zdi se, da bi si nekateri naši politiki res morali najeti ljudi, ki mislijo. Še vedno pa ostane problem, kako premisleki mislečih pridejo v glave tistih, namesto katerih misleci mislijo. Tako da to ni ravno ohrabrujoče, razen če živiš v Butalah.
Svoje žene Štefke niste ravno poslušali, ko vam je dejala, da bi po upokojitvi lahko že pustili vse in si privoščili mir, kajne? Ampak kasneje je spoznala, da strokovnjak za mostove tudi v penziji ne more biti tiho, če na mostu opazi razpoke. Lahko bi odmahnili z roko in se z novinarskimi vprašanji ne bi ukvarjali, recimo.
Še ko sem bil v aktivni funkciji, so bile besede moj edini inštrument. Zato se novinarjev nikoli nisem izogibal, če so želeli pogovor o temah, o katerih sem lahko kaj povedal. Nisem strokovnjak za vesoljsko tehnologijo, o tem ne govorim, o medčloveških odnosih, odnosih v politiki, presojanju z etičnimi merili – o tem pa se mi je zdelo, da imam kaj povedati, ne oziraje se na to, ali sem imel prav ali ne. Nisem imel vedno prav, nisem se pa bal povedati tega, kar mislim. Tudi danes je tako.
Ali ne mirujete tudi zato, ker ste bili oziroma ste še deloholik, kot sem lahko prebrala v enem od pričevanj?
Seveda, a moja prizadevanja so sedaj usmerjena drugam – v veliki meri želim nadoknaditi to, kar sem zamudil: literatura, glasba. Tudi hribi, ki so bili moje posebno veselje, ampak zdaj sta tu dve omejitvi. Prvič, nikoli ne vem, ali lahko grem iz mesta ali ne. Druga pa so moje že malo utrujene noge in pljuča. Še vedno pa mi ostanejo lepi pogledi na Kamniške Alpe, ki se ob lepem vremenu v snegu in soncu bleščijo – ne samo kot izziv, ampak tudi kot pozdrav. To je velika prednost Ljubljane, da lahko to uživamo – tisti, ki to želimo in znamo.
Katero vzpetino ali hrib pa še posebej pogrešate?
Najbolj pogrešam Šmarno goro, dostikrat sem bil tam, prijateljujem z družino Ledinek. Včasih je bilo tako, da si ob določeni uri na določenem delu poti vedno srečal iste ljudi. To so bili prijetni kratki pozdravi. To je ena od stvari, ki mi zdaj manjkajo. Ni bilo veliko, bil pa je pristen človeški odnos, česar sem bil zelo vesel.
In človek se počuti bolj doma?
Počutiš se nekako med svojimi.
Kolesarite pa – po Barju …
Po Barju iz dveh razlogov: ker je ravno, čeprav je na Gornji Ig treba kar pritisniti na pedala, prav tako na Turjak, drug razlog pa je, da je preko Barja zjutraj čarobno kolesariti – čudovita narava, srne, ptiči, štorklje…
Pri osemdesetih kolesariti ni kar tako!
Kar nekaj znancev mojih let kolesari. Tudi ob petkih. To kolesarjenje zaradi njegovega družbenega sporočila zelo cenim. Meni so prijatelji odsvetovali, da bi se jim pridružil, češ da ne bi bilo pametno. Razumem, zakaj. Pri tem policijskem ministru bi bilo to prehitro opaženo.
Vseskozi se sprašujem, zakaj nam gre v epidemiji po številu okužb tako zelo slabo, da števila mrtvih sploh ne omenjam. Ne verjamem, da se močno razlikujemo od drugih. Od Skandinavcev morda še, ampak od Hrvatov?
Če bi že iskali razloge, po čem se razlikujemo, lahko rečem, da po nizki stopnji zaupanja v oblast. Ta narekuje ukrepe, ki dostikrat niso utemeljeni v tem, kar ugotavlja in priporoča stroka. Prepogosto se tudi spreminjajo, zato jim težko sledimo. Slabše nam gre tudi zato, ker za temi ukrepi ni empatije, ni povabila k višji stopnji medsebojne solidarnosti, ki smo ji zavezani, ker je tudi nevarnost skupna. Tako smo prepuščeni samo zapovedim in prepovedim, ki se povrhu vsega izkažejo še za neučinkovite, in potem poslušamo še očitke, da smo mi odgovorni za neuspeh, ker se ne držimo tega, kar nam je bilo zapovedano! To seveda ni res. Dokler je, npr., veljalo priporočilo oziroma zapoved nošnje mask na prostem, so se ljudje tega držali – o tem sem se lahko prepričal na pogostih sprehodih po Poti spominov in tovarištva. Redkokdaj sem koga srečal brez maske.
Pri skoraj vseh zapovedih gre, razumljivo, tudi za poseg v naše osebne pravice. Bolj ko je ta poseg globok, večje zaupanje morajo uživati tisti, ki o takih ukrepih odločajo. To bi morda lahko bila razlaga, zakaj je pri nas drugače kot drugod. V Nemčiji in Avstriji je stopnja zaupanja in zavezništva med oblastjo in državljani bistveno večja kot pri nas.
Več v Zarji Jani, št. 3, 19. 1. 2021
