Elegantna gospa, ki bo kmalu dopolnila osemdeset pomladi, nas je ob obisku presenetila z izvodi naše revije, starimi skoraj petdeset let, v katerih so bili objavljeni njeni prispevki. Prav tako ima shranjene vse zapiske in pisma, ki sta si jih izmenjavali s takratno urednico Bernardo Jeklin.
Delo ji je sledilo do Egipta. Bernardo Zajec mnogi poznajo zaradi njenega kulturnega udejstvovanja. Vse življenje se je namreč ukvarjala s slikanjem in oblikovanjem. Med drugim je avtorica številnih etiket za izdelke, ki jih poznamo iz naše mladosti – med drugim za šampon Cvet iz Ilirije, barvice Romi, bombone Šumi, čistilo Steleks še vedno nosi njeno etiketo, različne glasbene čestitke in znamke s podobami gob, pa tudi sloviti znak za ležišča Jogi. In prav ta znak jo je presenetil že prvo noč, ko so pred petdesetimi leti z družino pripotovali v Kairo. »Spali smo v Sheratonu, in ko sem pomislila, da nekaj časa ne bom videla stvari, ki sem jih oblikovala, sem pogledala na posteljo, na kateri je bilo ležišče Jogi z mojim zaščitnim znakom. Moje delo mi je sledilo vse do Egipta,« se je smejala.
Dopisnica Jane. »Izbirala sem med Indijo in Egiptom, na koncu pa sem se, zaradi hčerkinega zdravja – imela je namreč bronhitis, odločila za Kairo, kjer je bilo tam zanjo bolj zdravo okolje in morje. Dobili smo lepo, prostorno stanovanje s hišno gospodinjo na otoku Zamalek, tam so živeli ljudje z vsega sveta. Rekla sem si, da moram izkoristiti čas in početi nekaj, kar me bo veselilo. Spontano sem začela zapisovati svoje vtise o življenju v Egiptu, in ko smo se vmes vrnili v Slovenijo na počitnice, sem se srečala z Bernardo Jeklin ter ji pokazala zapiske. Bila je navdušena in povabila me je, da začnem iz Egipta pisati za Jano – o modi, kulturi, načinu življenja, odnosih, pač o vseh stvareh, ki bi zanimale ženske. In tako se je leta 1972 začelo naše sodelovanje.«
Začetek vojne. Želela pa si je tudi slikati. »Nekega dne sem si tako našla dobro lokacijo ob Nilu, od koder se je odpiral lep panoramski pogled na središče Kaira. Ta prelepi motiv sem si želela naslikati za spomin. Ko sem začela vleči prve poteze po platnu, sem opazila dva moška v arabskih oblačilih, ki sta se mi približevala z ladjico. Vpila sta name, naj izginem, a sem mislila, da se šalita, saj se mi ni zdelo, da počnem kaj prepovedanega. Vendar nista odnehala, vame sta celo začela metati kamenje. Bliže ko sta bila, večji kamni so padali proti meni in videla sem, da gre zares. Začela sem bežati po bregu navzgor, a tam me je prestregla gruča kakšnih desetih Arabcev. Začeli so me spraševati, kaj delam ob Nilu. Ker sem zaslutila, da je nekaj hudo narobe, sem bila tiho. Naredila sem se neumno, kot da ne razumem, kaj me sprašujejo. Nato pa sem izkoristila trenutek in jim pobegnila. Zatekla sem se v bližnji športni klub, za katerega sem imela člansko karto in kamor oni niso mogli. Eden pa je vseeno šel za menoj in sedel za mojo mizo. Natakarja sem prosila, ali ga lahko prosi, da se odstrani. Pa mi je rekel, da tega ne more, ker je moški policist. Zato sem vstala in se odpravila domov, k sreči je bilo stanovanje blizu. Naslednji dan mi je postalo jasno, zakaj so tako ravnali. Razglasili so namreč vojno stanje med Egiptom in Izraelom. Od tam, kjer sem slikala, so se videli vsi strateško pomembni objekti v Kairu in verjetno so mislili, da vohunim. Če se ne bi znašla, bi me gotovo odpeljali.«
Vojna je vse presenetila. »Prej ni nič kazalo na vojno, nobenih napetosti nismo čutili. Potem pa smo se nenadoma znašli sredi viharja. Tujci smo bili povsem nemočni, prepuščeni usodi. Ljudje so razgrabili živila, razglasili so policijsko uro, luči na avtomobilih smo morali prebarvati, zatemniti okna, zaprli so letališče, tako da sploh nismo mogli iz države. Bili smo ujeti. Tisto obdobje je bilo zelo težko, polno tesnobe, strahu, v vojni, ki ni bila naša. Takrat sem se zavedela, da bom še največ storila, če začnem poročati o dogodkih. Ker tudi pošta ni delala, sem se morala znajti po svoje. Preko ambasade sem našla gospoda, ki je obvezno moral odpotovati domov, pa sem ga prosila, ali odnese moja pisma. Ker ni smel vedeti, da pišem za časopis, je pisma poslal tašči, ona pa jih je poslala na Jano. Tako so v Jugoslavijo prišla prva poročila o vojni v Egiptu in takrat se je moje pravo novinarsko delo vojne dopisnice šele začelo. Dobila sem posebno arabsko novinarsko izkaznico, z njo sem lahko hodila v novinarsko središče in tam dobivala informacije. Kot akreditirano novinarko Jane so me kot edino žensko skupaj z drugimi novinarji povabili na obisk fronte. Šli smo v puščavo do linije Bar-Lev, ki so jo zavzeli Egipčani, in od tam sem poročala.« Pokazala nam je poročilo o svoji izkušnji v Jani, zraven pa še kup fotografij, ki jih je takrat posnela.
Več v reviji Zarja Jana, št. 5, 2.2.2021
