Zdravi temelji. Jože Plut je ljudski duhovnik. Ta ljudski je mišljen v smislu, da ima rad ljudi, da pozna svoje farane. Če v vasi sreča človeka, ki ga še ni videl (»Za imena sem bolj slab, obraze si pa zapomnim, to pa ja!«), ga preprosto ogovori. To odprtost je verjetno prinesel iz svoje matične družine. Doma je v Valični vasi pri Zagradcu na Dolenjskem, kjer Plutov ne poznajo, Šorčeve, kakor se reče pri domači hiši, pa vsi. Rojen je bil v družino s petimi otroki, tretji po vrsti. Bili so družina, v kateri je spoznal moč ljubezni, vere in razumevanja. Staršema je hvaležen za dediščino, ki sta mu jo zapustila, saj sta globoko vanj vsadila človeško etiko, ki je danes tako razvrednotena in se meri samo v denarju. Družina je še vedno zelo povezana, čeprav sta starša že pokojna. Zdaj ni povezan samo s svojimi sorojenci, tu so že nečaki in pranečaki. »Mi res držimo skupaj in se imamo radi. To se je dobro videlo tudi v tem, da nismo imeli nobenih težav z razdelitvijo dediščine. Enotni smo si bili, da se ji vsi odpovemo v korist prevzemnika.« Sodnica, nevajena tako gladke (ne)razprave o delitvi, se jim je po koncu postopka, pa ne za zapisnik, zahvalila, da so taka družina. »Kot otroci smo bili priča delitvi neke druge dediščine, ki ni bila lepa, in že takrat smo sklenili, da od doma ne vzamemo nič.«

Klic. Standardno vprašanje, ki ga radi postavljamo duhovnikom, je, kdaj so zaslišali božji klic. Ob tem se dr. Jože Plut samo nasmeji in – bogve, kolikič že –, potrpežljivo odgovori. »Čisto preprosto – že od malega sem globoko v sebi vedel, da bom 'župnik'. Potem pa samo prikimaš in slediš. Na tej poti pa Nekdo poskrbi, da dobivaš potrditve o pravilnosti svoje odločitve …« Po končani gimnaziji je odšel na služenje vojaščine v Sarajevo, česar se spominja kot zanimive izkušnje. Pisalo se je leto 1983 in država ni naklonjeno gledala na Cerkev in vero. »Na cvetno nedeljo sva šla s kolegom, ki je bil prav tako veren, k spovedi in maši. Po njej naju je pričakal človek v civilni obleki in naju ogovoril. Končalo se je tako, da naju je vojaška policija odpeljala v zapor na zaslišanje. Takrat sem se prvič peljal s 'kampanjolo' in utripajočimi lučmi,« se zvonko nasmeje dr. Jože Plut. Po zaslišanju, ki je potekalo po scenariju korenčka in palice (en dober in en zloben zasliševalec), se je vse skupaj končalo z opozorilom in njuno izpustitvijo. Ja, to so bili drugi časi. Iz vojaških časov se rad spominja tudi, kako so vojaki čistili smučarske proge pred olimpijskimi igrami …

Da gre po končani vojaščini študirat na teološko fakulteto, je bilo nekako samoumevno. Sledil je pač klicu in svoji odločitvi.

Prvi vikar v slovenski vojski. Po uspešno zaključenem študiju je bil kaplan v Škofji Loki (Stari Loki) in v stolnici v Ljubljani, potem pa župnik v Mokronogu. Od tam je šel v Ljubljano in bil tam štiri leta v škofovih zavodih. Poučeval je  verouk, bil pa je tudi duhovni vodja v dijaškem domu. Dobil je štipendijo za nadaljnji študij v Oxfordu. Ravno v tistem času, leta 1998, je v Slovenski vojski začela nastajati projektna skupina za uvedbo duhovne oskrbe. Škofje so iskali nekoga, ki bi sodeloval pri tem. »Poklical me je takratni nadškof Rode in mi rekel nekako takole, poglej, Jože, potrebujemo nekoga za Slovensko vojsko. Nimamo pojma, kako se tega lotiti, ti pa že imaš odobreno štipendijo za študij v tujini. Imaš en dan časa, da se odločiš in spremeniš temo študija. No, jaz zelo rad delam z ljudmi, pa sem si rekel, zakaj pa ne!« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 7, 16.2. 2021